Ljubljana, 23. 7. 2024 – Ustavno sodišče je ugotovilo, da je del Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: Zakon) v neskladju z ustavo. Zakon namreč ne določa pravnega varstva zoper odločitve Državnega zbora RS, ko ta arbitrarno odloči, da niso izpolnjeni kriteriji za ustanovitev nove občine ali za podelitev statusa mestne občine. DZ RS mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v enem letu.
Ustavno sodišče je o Zakonu odločalo na pobude in zahteve Združenja mestnih občin Slovenije, mestnega sveta Mestne občine Kranj in Državnega sveta RS. Ti so se na ustavno sodišče obrnili ob odločanju o ustanovitvi nove občine Golnik leta 2021, ki jo je DZ RS sicer zavrnil.
Predlagatelji so opozarjali na pravno praznino, saj Zakon ne določa materialnih pogojev ter ne ureja postopkovnih pravil za ustanovitev občine, glede referenduma o tem pa tudi glede podelitve statusa mestne občine. Opozorili so tudi, da ni zagotovljeno pravno varstvo zoper odločitev DZ RS ter da niso izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji za ustanovitev občine.
Tako pomanjkljiva ureditev onemogoča učinkovito uresničevanje pravice do lokalne samouprave.
Ustavno sodišče navaja, da ustavne določbe o lokalni samoupravi prebivalcem Slovenije ne zagotavljajo pravice do lastne občine, temveč pravico do uresničevanja lokalne samouprave v občini, ki je ustanovljena v skladu s pogoji in po postopku, ki jih določa zakon.
Bistveni pogoj za uresničevanje ustavne pravice do lokalne samouprave je ustanovitev občine. Zato morajo biti kriteriji za ustanovitev občine jasno in pomensko določljivo določeni v Zakonu, saj sicer te pravice in ustavnih določb o lokalni samoupravi nasploh ne bi bilo mogoče uresničevati.
Obenem Ustavno sodišče ugotavlja, da je vsem prebivalcem Slovenije že zagotovljeno uresničevanje pravice do lokalne samouprave v eni od obstoječih občin. In glede na to, da iz ustave ne izhaja pravica do lastne občine v tem smislu, da bi lahko prebivalci uresničevali pravico do lokalne samouprave le v okviru občine, ki je ustanovljena po želji in podobi posamezne skupine ljudi ali celo posameznika, so izpodbijani kriteriji tako za ustanovitev novih občin oziroma spremembo njihovih območij kot za podelitev statusa mestne občine urejeni dovolj določno, da je zagotovljeno uresničevanje pravice do lokalne samouprave in preprečujejo arbitriranje DZ RS, so odločili ustavni sodniki. Sama ureditev kriterijev v Zakonu tako ni v neskladju ustavo.
Obstajajo pa številna in kompleksna pravna vprašanja v zvezi z ureditvijo postopka ustanovitve nove občine oziroma podelitve statusa mestne občine.
DZ RS mora v zakonodajnem postopku, v katerem ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za ustanovitev novih občin, in odloča o podelitvi statusa mestne občine, opraviti presojo o tem, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni kriteriji, ki jih določata ustava in Zakon. Ustavno sodišče izpostavlja, da imajo te odločitve neposreden vpliv na uresničevanje ustavne pravice prebivalcev do lokalne samouprave, saj je od njih odvisno, ali bodo prebivalci določenega območja na referendumu vprašani za mnenje glede ustanovitve nove občine ali ne, in posledično, upoštevaje referendumski izid, ali bo prišlo do ustanovitve nove občine oziroma spremembe območja občin ali ne.
Dodaja, da je ocena o izpolnjevanju z ustavo in zakonom določenih kriterijev “občutljivo vprašanje, ki ne izključuje možnosti arbitrarnega odločanja”. Zato mora biti zoper take odločitve zagotovljeno učinkovito pravno varstvo.
Tako je ugotovilo, da sta 14.b člen in 16. člen v delu, v katerem določa postopek podelitve statusa mestne občine, v neskladju z Ustavo.
Ustavno sodišče je določilo še, da bo do drugačne zakonske ureditve, ki mora biti sprejeta v enem letu, zoper odločitev DZ RS, s katero ta ugotovi, da niso izpolnjeni zakonski kriteriji za ustanovitev nove občine in da ne bo razpisal referenduma, zagotovljeno pravno varstvo z zahtevo pred ustavnim sodiščem, ki jo lahko vloži vlagatelj predloga za ustanovitev občine in razpis referenduma v roku 30 dni od sprejetja odločitve DZ RS.
***