Predlogi predpisov

Na spletnem portalu eDemokracija smo zasledili predlog  Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju(v nadaljevanju: Zakon), ki ga je pripravilo Ministrstvo za zdravje.

Med drugim se v 15. členu, ki določa zavarovance po tem zakonu doda nova 8.a točka, v kateri se določi kategorija zavarovancev, ki do sedaj niso bili določeni v zakonu. Nova točka med zavarovane osebe uvršča tudi osebe, ki v RS izvajajo rejniško dejavnost kot poklic. S tem se izpolni tudi obveznost iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki določa, da se ta kategorija zavarovancev obravnava po ZPIZ-2 do ustrezne ureditve v ZZVZZ.

Dodaja se tudi nova 10.b točka, ki kot posebno kategorijo zavarovancev določa prejemnike poklicne pokojnine s stalnim ali začasnim prebivališčem v Sloveniji. Ker je za to skupino zavezanec za prijavo drugačen kot za zavarovance iz obstoječe 10. točke, nova določba omogoča jasnejšo razmejitev obveznosti prijave in plačila prispevkov.

Spremenjeni 77. člen ureja redni in izredni zavarovalniški ter medicinski nadzor nad pogodbenimi partnerji ZZZS, skupaj z možnostjo izreka pogodbene kazni. Podrobnosti bo določal pravilnik, ki ga bo v soglasju z ministroma za zdravje in dolgotrajno oskrbo sprejela skupščina. S tem se okrepi nadzorna vloga ZZZS, omogoči zgodnejše zaznavanje nepravilnosti in učinkovite sankcije, kar prispeva k bolj kakovostnemu izvajanju zdravstvenih storitev ter k finančni vzdržnosti sistema.

Dopolnjen 77.a člen razširja nadzor ZZZS tudi na druge subjekte, kot so delodajalci in prejemniki denarnih nadomestil. Če zavarovana oseba krši navodila med začasno zadržanostjo od dela, lahko ZZZS zahteva vračilo izplačanega nadomestila – do največ za tri mesece. ZZZS mora o nadzorih poročati v letnem poročilu, nadzorovani pa so dolžni aktivno sodelovati. Namen ukrepa je učinkovitejša poraba sredstev in preprečevanje zlorab pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

S predlaganim novim 88.a členom se ZZZS daje izrecna pravna podlaga za uveljavljanje povračila stroškov, kadar zavarovanec pri prostočasnih dejavnostih z večjim tveganjem (npr. adrenalinski športi) utrpi poškodbo. Obvezno zdravstveno zavarovanje v teh primerih stroškov ne krije, saj gre za okoliščine, kjer posameznik zavestno prevzema povečano tveganje. Podlaga za presojo bodo podrobneje določeni kriteriji v zakonu o varnosti prostočasnih storitev. Dodatno člen določa možnost povračila stroškov, če posameznik z lastnim ravnanjem povzroči nesrečo ali ogroženost, zaradi katere nastanejo stroški nujnega reševanja – npr. v gorah zaradi neustrezne opreme. Takšno ravnanje je že sedaj zajeto v Zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, novost pa je vključitev stroškov zdravljenja.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 21. 5. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

Za sodelovanje se vam že vnaprej zahvaljujemo.

* * *

S  strani DZ RS smo v pregled in pripombe prejeli predlog Zakona o objavljanju v Uradnem listu Republike Slovenije (v nadaljevanju: Zakon).

S predlaganim Zakonom je predvideno, da brezplačnost objave ne pomeni zgolj prostega dostopa do vsebin, temveč tudi to, da je sama storitev objave za izdajatelje – kadar gre za obveznost izhajajočo iz Ustave RS – brezplačna. S tem se državnim in lokalnim organom olajša priprava predpisov, saj niso več prisiljeni izpuščati pomembnih vsebin zaradi stroškov ali tehničnih omejitev objave.

Pogosta praksa krajšanja predpisov, da bi se znižali stroški objave, lahko privede do pomanjkljivih pravnih aktov, iz katerih ni jasno razvidno, kaj in kje nekaj velja. To pomeni, da so pravice in obveznosti državljanov pogosto odvisne od njihove sposobnosti iskanja manjkajočih vsebin – kar odpira vprašanja o pravni veljavnosti takšnih predpisov in dostopnosti zakonodaje kot celote.

Po veljavnem Zakonu o Uradnem listu (ZUL) iz leta 1996 ostaja izdajatelj Uradnega lista Služba Vlade RS za zakonodajo. Tudi po predlogu novega Zakona se ta vloga ne spreminja. Javno podjetje Uradni list RS, d. o. o., ima zgolj naloge tehnične priprave in distribucije, ki so se s prehodom na elektronsko izdajo že delno opustile. Novi zakon predvideva celovito digitalno podporo postopku objavljanja, zato te naloge in njihovo zaračunavanje normodajalcem ne bodo več potrebni.

Predlog Zakona uvaja digitalizirano pripravo in objavo predpisov ter drugih aktov z uporabo informacijskih sistemov, sočasno razvijanih v okviru Načrta za okrevanje in odpornost (NOO). Objave bodo potekale na državnem spletišču Pravnega informacijskega sistema RS (PISRS), ki je bil leta 2024 prenovljen in nameščen na varno državno infrastrukturo.

5. člen predloga Zakona določa, da so akti, ki se objavljajo v Uradnem listu RS naslednji:

1. Predpisi – Ustava RS, zakoni in podzakonski predpisi.
2. Splošni akti, ki jih izdajajo nosilci javnih pooblastil za izvrševanje svojih nalog.
3. Drugi akti, med katere spadajo:

• splošni akti državnih organov,
• drugi akti državnih organov, kadar zakon določa obveznost njihove objave,
• akti nosilcev javnih pooblastil, če tako določa zakon ali odlok lokalne skupnosti.

Poleg tega se v Uradnem listu lahko objavljajo tudi predpisi in drugi akti občin, če zakon, ki ureja lokalno samoupravo, določa obveznost objave v uradnem glasilu, občina pa za to glasilo izbere Uradni list RS. V tem primeru zanje veljajo enaka pravila kot za državne organe.

K predlogu Zakona sta dodani tudi dve prilogi oziroma osnutka podzakonskih predpisov, in sicer:

• osnutek Uredbe o objavljanju v Uradnem listu Republike Slovenije in
• osnutek Uredbe o Pravnem informacijskem sistemu Republike Slovenije.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 5. 6. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

Za sodelovanje se vam že vnaprej zahvaljujemo.

* * *

S strani DZ RS smo v pregled in pripombe prejeli predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju: Zakon).

S predlaganim Zakonom se spreminja besedilo 56. člena. Ta med drugim določa, da ima učenec pravico do brezplačnega prevoza, kadar je njegovo stalno ali začasno prebivališče oddaljeno več kot štiri kilometre od osnovne šole. Način izvedbe prevoza se določi v dogovoru med osnovno šolo in lokalno skupnostjo.

Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza, kadar je njegovo stalno ali začasno prebivališče oddaljeno več kot štiri kilometre od osnovne šole. Način izvedbe prevoza se določi v dogovoru med osnovno šolo in lokalno skupnostjo.

Ne glede na oddaljenost ima učenec pravico do brezplačnega prevoza v prvem razredu osnovne šole, v višjih razredih pa takrat, ko pristojni organ za preventivo v cestnem prometu presodi, da je pot v šolo varnostno ogrožena.

Brezplačen prevoz se praviloma zagotavlja kot organizirani prevoz. Če to ni mogoče ali ni gospodarna rešitev, se staršem lahko povrne strošek mesečne vozovnice za javni linijski prevoz. V izjemnih primerih, kadar organiziranega ali javnega linijskega prevoza ni, se staršem lahko povrne strošek kilometrine za prevoz po najkrajši javni cesti. Povračilo se obračuna po merilih, ki veljajo za povračilo stroškov prevoza na delo in z njega za javne uslužbence v negospodarskem sektorju.

Nadalje se stroški kilometrine se staršem izplačajo mesečno, če jih ne prejmejo iz drugega pravnega naslova.

Predlagan Zakon določa še, da učencu, ki obiskuje osnovno šolo zunaj svojega šolskega okoliša, pripada povračilo stroškov prevoza v višini, ki bi mu pripadala, če bi obiskoval šolo v šolskem okolišu, kjer prebiva.

Spremenjeno besedilo 101. člena predvideva, da se z globo od 1.000 do 2.000 evrov se za prekršek kaznuje osnovna šola, z globo od 500 do 1.000 evrov pa odgovorna oseba osnovne šole, če stori katero izmed naslednjih kršitev:

• ne izvaja vzgojno-izobraževalnega dela za učence s posebnimi potrebami, kot je določeno v odločbi o usmeritvi (1. odstavek 12. člena),
• ne prilagodi izvajanja vzgojno-izobraževalnega procesa za učence z učnimi težavami v skladu z 12.a členom,
• ne izvaja programa v skladu s predmetnikom in učnimi načrti (29. in 30. člen),
• ne izvaja vzgojno-izobraževalnega dela ter načrta vzgojnih dejavnosti v skladu z letnim delovnim načrtom (31. člen),
• neupravičeno zavrne vpis otroka iz svojega šolskega okoliša (48. člen),
• ne izvaja vzgojnih dejavnosti skladno s pravili šolskega reda (60.e člen),
• ne zagotavlja doseganja vzgojno-izobraževalnih ciljev z izvajanjem drugih oblik organiziranega dela zunaj oddelka ali skupine (60.j člen),
• ne izpolnjuje obveznosti do učencev, ki se izobražujejo na domu (89. in 92.b člen),
• ne vodi predpisanih zbirk podatkov (95. člen).

K predlogu Zakona so dodane tudi naslednje priloge:

1. osnutek Pravilnika o spremembah Pravilnika o organizaciji in povračilu prevoznih stroškov za prevoze otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami,
2. osnutek Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o dokumentaciji v osnovni šoli,
3. osnutek Pravilnika o spremembi Pravilnika o izobraževanju učencev s posebnimi potrebami na domu,
4. osnutek Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju osnovnošolskega izobraževanja in
5. osnutek Pravilnik o ocenjevanju znanja in napredovanju učencev v osnovni šoli

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 5. 6. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

Za sodelovanje se vam že vnaprej zahvaljujemo.

* * *

Na spletnem portalu eDemokracija smo zasledili predlog Pravilnika o spremembi in dopolnitvi Pravilnika o pogojih, ki jih morata za pridobitev koncesije izpolnjevati živalski vrt in zavetišče za zapuščene živali (v nadaljevanju: Pravilnik), ki ga je pripravilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

V Pravilniku o pogojih, ki jih morata za pridobitev koncesije izpolnjevati živalski vrt in zavetišče za zapuščene živali se v 7. členu v prvem odstavku prvi stavek spremeni tako, da se glasi: »Za opravljanje storitev veterinarskih dejavnosti mora imeti organizacija zaposlena za polni delovni čas najmanj 2 veterinarja ali 1 veterinarja in 1 veterinarskega pomočnika.«.

S predlaganim Pravilnikom bi se spremenjeni 9. člen Pravilnika o pogojih, ki jih morata za pridobitev koncesije izpolnjevati živalski vrt in zavetišče za zapuščene živali glasil: »Ugotavljanje izpolnjevanja pogojev iz tega pravilnika opravi tričlanska komisija, ki jo imenuje generalni direktor Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin  (v nadaljnjem besedilu: UVHVVR) izmed zaposlenih na UVHVVR.«.

Predlog Pravilnika določa tudi, da se živalski vrt in zavetišče za zapuščene živali, ki je pridobilo odločbo o izpolnjevanju pogojev pred uveljavitvijo tega pravilnika, uskladi s tem pravilnikom in predloži UVHVVR dokazilo o izpolnjevanju pogojev iz tega pravilnika v šestih mesecih od uveljavitve tega pravilnika.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 21. 5. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

Za sodelovanje se vam že vnaprej zahvaljujemo.

* * *

Na spletnem portalu eDemokracija smo zasledili, da je v javni obravnavi ponovno predlog Zakona o varovanju kulturne dediščine (ZVKD-2)(v nadaljevanju: Zakon), ki ga je pripravilo Ministrstvo za kulturo.

Gre za predlog Zakona, ki ureja varovanje kulturne dediščine RS ter določa vlogo države, občin in drugih pravnih oseb pri njenem ohranjanju. Prav tako opredeljuje njihove pravice in obveznosti z namenom celovitega varstva dediščine.

Nadzor nad izvajanjem javne službe varstva izvaja ministrstvo, pristojno za ohranjanje dediščine. Če ugotovi, da izvajalec javne službe ne deluje skladno s predpisi, mu naloži odpravo pomanjkljivosti in določi rok za izvedbo. V primeru neizpolnitve ukrepov lahko sledi razrešitev poslovodnega organa ali odvzem pooblastila, če je izvajalca ustanovila država ali občina. V dvomu glede izvajanja nalog javne službe ali v kompetenčnih sporih med izvajalci odloči minister.

Nadalje 128. člen predlaganega Zakona, določa, da muzeji, ki opravljajo državno javno službo muzejev, oblikujejo cenovno politiko vstopnic tako, da omogočajo dostopnost najširšemu krogu obiskovalcev. Individualni obiskovalci, mlajši od 18 let, so oproščeni plačila vstopnine za ogled stalnih zbirk. Te so vsaj osem dni v letu brezplačno odprte za posamezne obiskovalce. Muzeji iz prvega odstavka 128. člena so od marca do novembra za javnost odprte najmanj 6 dni tedensko, od decembra do februarja pa najmanj 3 dni tedensko. Muzej z več enotami mora zagotoviti, da je vsaj ena enota odprta skladno s temi pogoji. V utemeljenih primerih se lahko s pogodbo določi krajši obratovalni čas za stalne zbirke in razstave.

Država financira delovanje državnih muzejev ter sofinancira javno službo muzejev v občinskih muzejih, skladno s pogodbo, do največ 80 % vseh stroškov delovanja. Ustanovitelj občinskega muzeja zagotavlja vsaj 20 % financiranja, pri čemer investicijski stroški niso vključeni. Država lahko sofinancira tudi stroške dislociranih enot občinskih muzejev, ki jih ustanovijo dve ali več občin in ki presegajo občinski pomen. Prihodki od vstopnin in prodaje storitev se štejejo kot del prihodkov javne službe muzejev. Če ministrstvo ugotovi, da občina ne financira muzeja skladno z določili, ji določi rok za odpravo nepravilnosti. V primeru neizpolnitve ukrepov minister ukrepa v skladu s predpisi o lokalni samoupravi.

Občinski muzeji opravljajo lokalno javno službo muzejev, ki zajema upravljanje, proučevanje in predstavitev muzejskih zbirk ter zagotavljanje dostopa javnosti do informacij o dediščini.

Občinski muzeji, ki opravljajo državno javno službo muzejev, poleg osnovnih nalog izvajajo tudi:

• upravljanje zbirk na lokacijah v pristojnosti ustanovitelja,
• proučevanje in predstavitev muzejskih zbirk,
• zagotavljanje dostopa do informacij o zbirkah,
• raziskovanje in predstavitev dediščine lokalnega pomena,
• organizacijo programov in dogodkov za varovanje dediščine v skupnosti.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 14. 5. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

Za sodelovanje se vam že vnaprej zahvaljujemo.

* * *

v pregled in pripombe smo prejeli osnutek predloga Strategije zasebnega varovanja »Kakovostno zasebno varovanje za varno Slovenijo«, ki ga je pripravilo Ministrstvo za notranje zadeve.

Nova strategija zasebnega varovanja nadomešča dokument iz leta 2010, ki ga je pripravilo MNZ in je bil podlaga za veljavni zakon iz leta 2011. V praksi se je izkazala potreba po jasnejših strateških usmeritvah in ciljih nadaljnjega razvoja ter po spremembah na določenih področjih zasebnega varovanja, ki bodo zahtevale tudi prilagoditev zakonodaje.

Interesi in cilji zasebnega varovanja temeljijo na Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti (ReSNV-2, 2019), ki usmerja razvoj nacionalnovarnostnega sistema. Notranjo varnost zagotavljajo številni institucionalni akterji – poleg represivnih in pravosodnih organov tudi zasebne varnostne družbe, lokalne skupnosti ter druge organizacije javnega in zasebnega prava. RS si prizadeva za učinkovit, prilagodljiv in sodelovalen varnostni sistem, ki vključuje tudi javno-zasebna partnerstva ter civilno družbo. V ospredju ostaja krepitev pripravljenosti na sodobne varnostne grožnje, zaščita kritične infrastrukture in dvig kakovosti varovanja premoženja.

Ključni cilji na področju zasebnega varovanja so:

• vsestranski razvoj zasebnega varovanja kot gospodarske dejavnosti ob doslednem spoštovanju zakonitosti, človekovih pravic in svoboščin ter načel pravne države,
• sistemska urejenost področja zasebnega varovanja,
• kakovostno izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje varnostnega osebja,
• učinkovit nadzor na področju zasebnega varovanja,
• doseganje sinergijskih učinkov na področju varnosti ob poglobljenih partnerskih odnosih med državnimi in zasebnimi varnostnimi organizacijami,
• zaščita interesov naročnikov in uporabnikov storitev zasebnega varovanja,
• spoštovanje pravic zaposlenih v zasebnem varovanju in pošteno nagrajevanje njihovega dela,
• učinkovita zaščita varnostnega osebja pri opravljanju nalog zasebnega varovanja.

MNZ, policija, inšpekcijske službe, sodišča, tožilstva, drugi državni organi, nosilci javnih pooblastil, lokalne skupnosti in zasebnovarnostni subjekti sodelujejo pri zagotavljanju notranje varnosti. To sodelovanje vključuje izmenjavo informacij o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, podatkov o stanju varnosti za pripravo ocen ogroženosti ter druge oblike sodelovanja z namenom izboljšanja varnosti prebivalcev in uporabnikov storitev.

Na ravni lokalnih skupnosti je sodelovanje zasebnih varnostnih podjetij bistvenega pomena za pripravo občinskih varnostnih programov, delovanje varnostnih sosvetov in sprejem protokolov o sodelovanju. S tem se krepi povezovanje z lokalnimi akterji in omogoča bolj ciljno usmerjeno izvajanje varnostnih nalog.

Varnostno osebje pomembno prispeva k višji ravni varnosti s sposobnostjo ukrepanja v interventnih situacijah, sodelovanjem z reševalnimi službami, opazovanjem in zaznavanjem tveganih ravnanj, tehničnim varovanjem, nameščanjem tehničnih ovir in drugo varnostno opremo. Ključna je tudi njihova vloga pri načrtovanju arhitekturnih rešitev, ki zmanjšujejo tveganja, ter uporaba tehnologij, kot so rentgenske naprave in videonadzorni sistemi, ob spoštovanju visokih standardov varovanja človekovih pravic.

RS bo vzpostavljala pogoje za učinkovito sodelovanje med vsemi deležniki zasebnega in javnega varnostnega sistema. V zakonodaji bo predvidena možnost, da lahko varnostni organi v izjemnih primerih, ob predhodni odločitvi Vlade RS, za izvajanje določenih manj zahtevnih nalog vključijo tudi zasebne varnostne subjekte.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 12. 5. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

* * *

V pregled in pripombe smo prejeli osnutek Programa razvojnih spodbud za obmejna problemska območja v obdobju 2026-2029, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj.

Obmejna problemska območja (OPO) so prostorsko odmaknjeni in razvojno ogroženi deli RS, ki se soočajo s številnimi družbeno-gospodarskimi izzivi. Med njimi izstopajo neugodni demografski trendi, kot so upadanje prebivalstva, staranje in odseljevanje mladih. OPO imajo pogosto slabši dostop do osnovnih javnih storitev, kot so zdravstvo, izobraževanje, promet in pošta. Prebivalce zaznamujejo tudi nižja izobrazbena raven, visoka brezposelnost, večja socialna izključenost ter omejena mobilnost. Zaradi nizke gospodarske aktivnosti in pomanjkanja naložb je njihova konkurenčnost šibka, razvojne možnosti pa omejene, kar še poglablja razkorak med temi območji in osrednjim delom države.

Temeljni cilj programa je celovita revitalizacija obmejnih območij z izboljšanjem demografskega stanja, ohranjanjem poseljenosti in krepitvijo njihove razvojne vitalnosti. Cilj se uresničuje prek usklajenih ukrepov in aktivnosti, ki prispevajo k doseganju naslednjih splošnih ciljev:

• ohranjanje stalne naseljenosti,
• krepitev razvojnega potenciala,
• izboljšanje kakovosti bivanja.

Podporo tem ciljem zagotavljajo tudi nacionalne sektorske politike, evropska kohezijska politika in druge razvojne usmeritve, ki sicer niso neposreden del programa, a pomembno vplivajo na razvoj OPO.

Predmet programa so torej ukrepi, ki so skladni z drugim odstavkom 24. člena Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ki določa, da morajo biti OPO obravnavana kot prednostna območja vseh razvojnih politik. Na tej osnovi so ukrepi razdeljeni v dve skupini:

1. Ukrepi oziroma projekti, ki so izrecno namenjeni OPO, pri katerih proračunski uporabniki zagotovijo posebna finančna sredstva oziroma vire financiranja.
2. Ukrepi oziroma javni razpisi, pri katerih so projekti iz OPO deležni dodatnih točk v okviru meril za izbor, s čimer se spodbudi njihova uspešnost pri pridobivanju sredstev.

Za dosego navedenih ciljev je ključen celosten in medresorsko usklajen pristop, ki vključuje:

• izboljšanje kakovosti življenja,
• večjo dostopnost do osnovnih storitev (vključno z digitalno infrastrukturo),
• krepitev lokalne gospodarske dejavnosti in ustvarjanje delovnih mest,
• okrepitev institucionalnih zmogljivosti lokalnih skupnosti.

Celovita obravnava OPO pomeni zagotavljanje enakovrednih življenjskih pogojev, ne glede na višje stroške bivanja. To vključuje dostopnejše javne storitve, razvoj infrastrukture ter spodbujanje inovativnosti in zaposlovanja v bližini prebivališč. S tem se zmanjšuje razvojni zaostanek, krepi gospodarska vitalnost in dolgoročno ohranja poseljenost teh območij.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 13. 5. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

* * *

Na spletnem portalu eDemokracija smo zasledili predlog Zakona o varstvu okolja (ZVO-3) (v nadaljevanju: Zakon), ki ga je pripravilo Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo.

Predlagan Zakona med drugim vsebuje določbo o načelu trajnostnega razvoja s katero je predvideno, da država in samoupravna lokalna skupnost pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz svoje pristojnosti spodbujata tak okoljski, gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij in omogoča dolgoročno varstvo okolja.

Pri tem morajo biti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja zahteve varstva okolja vključene v pripravo in izvajanje politik ter dejavnosti na vseh področjih varstva okolja, gospodarskega in socialnega razvoja.

Za zagotavljanje trajnostnega razvoja pri oblikovanju politik, strategij, programov, načrtov in pravnih aktov država in občina aktivno spodbujata ter pri svojem delovanju upoštevata načelo krožnega gospodarstva. To temelji na preprečevanju nastajanja odpadkov, zmanjšanju onesnaževanja okolja ter ohranjanju naravnih virov z racionalno rabo snovi, energije in materialov. Posebna pozornost je namenjena trajnostni uporabi naravnih dobrin ter zagotavljanju čim daljšega življenjskega cikla proizvodov, materialov in snovi.

Hkrati je vsak posameznik odgovoren za udejanjanje načel krožnega gospodarstva, pri čemer imajo ključno vlogo tisti, ki sodelujejo pri oblikovanju zasnove proizvodov in poslovnih modelov. Njihova skrbnost in premišljen pristop sta bistvena za zmanjšanje okoljskega odtisa ter vzpostavitev bolj odgovornega in trajnostnega gospodarstva.

Predlog Zakona med drugim določa, da morata država in občine pri oblikovanju politik, strategij, programov, načrtov in splošnih pravnih aktov s področja varstva okolja zagotoviti vključevanje vseh ključnih deležnikov – povzročiteljev obremenitev, izvajalcev javnih služb varstva okolja, drugih akterjev na področju varstva okolja ter širše javnosti.

Država ima ob tem tudi posebno nalogo, da krepi sodelovanje in solidarnost pri reševanju globalnih in čezmejnih okoljskih izzivov, in sicer s sklepanjem mednarodnih sporazumov, usklajevanjem planov in programov z drugimi državami, obveščanjem o okoljskih nesrečah ter izmenjavo podatkov na mednarodni ravni.

Na lokalni ravni predlog Zakona krepi vlogo občin, saj jih zavezuje k medsebojnemu sodelovanju in solidarnosti pri izvajanju nalog varstva okolja, s čimer se spodbuja učinkovitejše, okoljsko primernejše in stroškovno bolj smotrno izvajanje ukrepov.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 21. 5. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

Za sodelovanje se vam že vnaprej zahvaljujemo.

* * *

S  strani DZ RS smo v pregled in pripombe prejeli predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju: Zakon).

Za zagotavljanje učinkovite skrbi za zapuščene živali, stabilnega delovanja zavetišč in večje transparentnosti financiranja se predlaga sprememba veljavne ureditve financiranja. Prvih 60 dni oskrbe krijejo lokalne skupnosti, saj gre za izvajanje lokalne javne službe. Od 61. do 180. dneva stroške prevzame državni proračun, saj gre za javno korist, ki presega okvir posamezne občine. Po 180. dnevu se uvede udeležba zavetišč v višini 20 % dejanskih stroškov oskrbe, kar spodbuja zavetišča k aktivnemu iskanju posvojiteljev in zmanjševanju dolgotrajne oskrbe, hkrati pa zagotavlja stabilno in predvidljivo financiranje, ki omogoča načrtovanje zmogljivosti in vlaganja v izboljšanje pogojev.

Predlog izboljšuje skrb za zapuščene živali ter natančneje določa nosilce stroškov in delež financiranja. Podaljšuje financiranje oskrbe v zavetišču iz občinskega proračuna s 30 na 60 dni, kar povečuje občinske izdatke za skupno 4.000.000 EUR.

Sprememba 27. člena razširja obvezno število namestitvenih mest v zavetiščih tudi na mačke. Občine morajo zagotoviti dve mesti za mačke in eno za psa na vsakih začetih 800 registriranih psov, pri manj kot 400 registriranih psih pa vsaj eno mesto za zapuščeno žival. Za boljšo sledljivost se uvaja obveznost občin, da do 31. marca posredujejo seznam zavetišč, ki zanjo izvajajo javno službo. Zagotavljanje javne službe vključuje namestitveno mesto ter pokritje osnovnih režijskih stroškov zavetišča (infrastruktura, materialni stroški, delo). Ob dejanski namestitvi živali občina krije tudi stroške zanjo, pri manjših občinah pa velja izjema zaradi manjših potreb po namestitvenih mestih.

Nov 27. a člen, ki je predviden v predlogu Zakona določa, da je občina pristojna za zapuščene živali na območju, kjer so živali najdene ali odvzete, razen za odvzete hišne živali v tranzitu, za katere uradni veterinar odredi namestitev v zavetišče s prostimi zmogljivostmi na stroške kršitelja. V primeru, da občina ne zagotavlja javne službe v skladu z drugim ali tretjim odstavkom prejšnjega člena, uradni veterinar odredi namestitev zapuščene živali v zavetišče s prostimi zmogljivostmi na stroške občine do oddaje živali drugemu zainteresiranemu skrbniku ali do smrti živali. Če občina zagotavlja predpisano število mest v zavetišču, vendar število zapuščenih živali v občini presega prosto število mest v zavetišču, uradni veterinar odredi namestitev zapuščene živali na stroške občine v zavetišče s prostimi zmogljivostmi do sprostitve mest v zavetišču, ki opravlja javno službo za občino, v skladu s 1. točko drugega odstavka 31. člena tega zakona. Če občina zagotavlja predpisano število mest v zavetišču, vendar to zavetišče ne more sprejeti živali, ker so njegove zmogljivosti zasedene zaradi nameščenih odvzetih živali iz druge občine ali živali, odvzetih v tranzitu, krije stroške namestitve in oskrbe država do sprostitve mest v zavetišču, ki opravlja javno službo za občino.

Predlagan Zakon med drugim določa tudi, da lahko občina, z namenom zmanjšanja števila zapuščenih živali na svojem območju, sofinancira kastracijo ali sterilizacijo lastniških mačk. Določba 31.a člena se dopolnjuje s pogojem, da mora lastnik označiti svojo žival z mikročipiranjem in jo vpisati v centralni register, s čimer dokazuje lastništvo. Tako se preprečujejo morebitne zlorabe sistema ter zagotavlja sledljivost živali, kar prispeva k odgovornemu lastništvu in dolgoročnemu obvladovanju populacije mačk.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 21. 5. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

Za sodelovanje se vam že vnaprej zahvaljujemo.

* * *

Ministrstvo za solidarno prihodnost je pripravilo predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: Zakon).

S predlogom zakona se uvaja nova socialnovarstvena storitev, »podpora v skupnosti«. Predlog sprememb in dopolnitev zakona predvsem vzpostavlja pravno podlago za lažje delovanje stanovanjskih skupin, hkrati pa omogoča tudi nadaljnjo krepitev podpore v skupnosti in sorazmerno zmanjševanje dolgotrajnih institucionalizacij, saj trenutno ljudje v institucionalnem varstvu v posebnih zavodih, centrih za usposabljanje in varstveno delovnih centrih živijo v povprečju 13 let.

Prav tako se s predlagano rešitvijo ureja institut druge družine, na način, da se ga umesti kot eno od oblik izvajanja »podpore v skupnosti«, kar je bolj ustrezno kot sedaj, ko je podpora v drugi družini urejena kot institucionalno varstvo. Podpora v drugi družini je pomembna, skupnostna storitev zagotavljanja podpore odraslim z oviranostjo in po samem načinu izvajanja ni primerljiva z institucionalnim varstvom.

Kljub majhnemu številu družin, ki zagotavljajo podporo ljudem z oviranostjo, je nujno, da z ustrezno zakonsko opredelitvijo, podpremo njihov prispevek k zagotavljanju kakovostne skupnostne podpore.

V Sloveniji že od začetka devetdesetih ljudje z oviranostjo živijo v stanovanjskih skupinah, ki so v lasti ali jih najemajo socialnovarstveni zavodi (storitve izvajajo kot institucionalno varstvo) in so v pristojnosti Ministrstva za solidarno prihodnost ali nevladne organizacije (v okviru socialnovarstvenih programov), ki so v pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V Sloveniji smo v preteklosti večino storitev, ki smo jih razvijali v skupnosti, umeščali v pravni red kot eno izmed oblik institucionalnega varstva, ker je bil to edini način za zagotavljanje stabilnega financiranja. Tako zdaj na primer kot institucionalno varstvo velja tako oskrba v zavodu, kot tudi stanovanjske skupine kot individualna stanovanja, v katerih so nameščeni uporabniki storitev posebnih socialnovarstvenih zavodov, individualni paketi z bivanjem izven institucije in namestitev v drugi družini.

Umestitev stanovanjskih skupin v zakonodajo trenutno ni najbolj ustrezna. Uporabniki sedaj formalno bivajo v institucionalnem varstvu ali pa socialnovarstvenem programu, čeprav naj bi šlo za njihov dom, v katerega vstopajo strokovni delavci in jim zagotavljajo podporo v skupnosti. Takšna ureditev stanovanjskih skupin, ki jih opredeljuje kot eno od oblik institucionalnega varstva, v praksi povzroča številne težave. Nekatere stanovanjske skupine se soočajo s težavami glede uporabnih dovoljenj, saj pristojne ustanove interpretirajo stanovalce teh skupin kot »posebno družbeno skupino«, kar utemeljujejo med drugim s tem, da na lokaciji zavod izvaja institucionalno varstvo. Stanovanjske skupine dobivajo priporočila različnih inšpektoratov, ki od njih zahtevajo ureditev, ki velja za institucionalno varstvo (npr. ločeni prostori za osebje znotraj stanovanja oz. hiše). Prav tako se s težavami soočajo stanovanjske skupine, ki so organizirane kot socialnovarstveni programi v okviru nevladnih organizacij, saj se nekateri etažni lastniki v večstanovanjskih stavbah sklicujejo na to, da naj bi morala nevladna organizacija, če želi imeti v stavbi stanovanjsko skupino, pridobiti soglasje etažnih lastnikov za »opravljanje dejavnosti«. To je nekatere organizacije že pripeljalo do tega, da so se morale izseliti iz lastniškega stanovanja in uporabnikom najti nov dom.

Z urejanjem nove storitve se preprečuje diskriminacijo ljudi z ovirami predvsem pri enakem dostopu do stanovanja, kar je tudi v skladu z Zakonom o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), ki v 13. členu narekuje, da je prepovedana diskriminacija na podlagi oviranosti, ki človeku onemogoča, da bi si sam izbral prebivališče in se sam odločil, kje in s km bo živel. Ljudje, ki živijo v stanovanjskih skupinah tako zavodov kot NVO, navadno niso najemniki stanovanja, ampak je najemnik organizacija. Posledično so odvisni od organizacije ne samo za podporo pri vsakdanjem življenju, ampak tudi glede namestitve. Če so torej nezadovoljni z izvajalcem oskrbe in podpore, ga ne morejo zamenjati, saj bi ob tem izgubili tudi namestitev, streho nad glavo oziroma dom (StaDI 2024-2034). Nova storitev bi tako premostila zakonodajne vrzeli s tem, ko bi omogočila »ločitev« storitve od ureditve bivanja in omogočala ljudem z oviranostmi pravico do stanovanja in bivanja v skupnosti.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 21. 5. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.