Ljubljana, 12. 9. 2025 – Včeraj je na Ministrstvu za kohezijo in regionalni razvoj potekala 2. seja Delovne skupine Vlade RS za pripravo predloga Strategije regionalnega razvoja Slovenije za obdobje 2026–2050. Na dnevnem redu je bila predstavitev osnutka Strategije ter razprava o predlaganih vsebinah. Seje se je udeležil tudi član predsedstva ZOS, dr. Tomaž Rožen.
Uvodoma je državni sekretar na MKRR Srečko Đurov udeležencem predstavil predvideno časovnico in nov način izbora ukrepov ter projektov. Na MKRR načrtujejo, da bi bila Strategija regionalnega razvoja Slovenije 2026–2050 sprejeta v začetku leta 2026, s čimer bi razvojnim regijam omogočili pripravo Regionalnih razvojnih programov 2028–2034. Na tej podlagi se načrtuje tudi teritorialni dialog med Vlado RS in razvojnimi regijami, ki bo rezultiral v Akcijskem programu za skladen regionalni razvoj Slovenije 2028–2034. Predvideno je, da bi Vlada RS omenjeni program sprejela do konca leta 2027. Izpostavljeno je bilo, da je nujno potrebno čim bolj zmanjšati razvojne razlike med regijami ter zagotoviti učinkovito sodelovanje med regijami in resorji, saj to prinaša večjo dodano vrednost za vložena javna sredstva.
V razpravi je predstavnik ZOS, dr. Tomaž Rožen, pozdravil ugotovitve, da država prvič priznava razlike med dvanajstimi statističnimi regijami, ter podprl predlog, da regije lahko določene naloge izvajajo skupaj. Opozoril je, da mora razprava o omenjeni Strategiji ostati v ospredju tudi v mandatu naslednje Vlade RS, saj se procesi regionalizacije in decentralizacije že odvijajo. Spomnil je na prednost problemskih območij v razpisih ter na gradnjo tretje razvojne osi kot pomembno javno investicijo, omenjene spremembe pa je smiselno še sistemsko nadgraditi. Občine so pri tem pripravljene sodelovati z državo, pri čemer župani ostajajo odgovorni za razvoj le svojih občin.
Predstavniki občin so izrazili zadovoljstvo, da so v pripravo Strategije vključeni že od začetka, ne zgolj v fazi javne obravnave. Poudarili so, da je nujno operacionalizirati koncept policentričnosti ter vzpostaviti partnerski odnos med državo in občinami, pri čemer morajo slednje nastopati kot enakovreden partner. Izpostavili so tudi pomen horizontalnega usklajevanja med resorji na državni ravni, saj občine pri celostnem razvoju pogosto nimajo enega sogovornika, temveč so odvisne od številnih resorjev in posameznikov. Zato je potreben mehanizem, ki bi občinam zagotovil enotnega sogovornika za razvojna vprašanja. Poleg tega so opozorili, da je treba občine vključevati v razpravo že pred oblikovanjem rešitev, saj prav one najbolje poznajo potrebe in izzive na terenu. Zaradi raznolikosti Slovenije pa enotne rešitve za celotno državo pogosto niso ustrezne.
V zaključku je državni sekretar Đurov poudaril, da bo osnutek Strategije kmalu posredovan v mnenja in pripombe vsem deležnikom, sledila pa bo naslednja seja. Predvideni so tudi terenski obiski pripravljavcev Strategije, saj želijo pridobiti odzive neposredno iz prakse. Kasneje bo skupaj z deležniki pripravljen tudi Akcijski program, v katerem bodo jasno opredeljeni ključni razvojni poudarki.
* * *
