Ljubljana, 27. 11. 2024 – Danes, 27. 11. 2024, je na Gospodarski zbornici Slovenije potekal posvet na temo prihodnje ureditve avtobusnih postaj v RS. Posveta se je udeležila tudi predstavnica ZOS.
Na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, skupaj z Družbo za upravljanje javnega potniškega prometa, načrtujejo nekatere spremembe v zvezi z ureditvijo avtobusnih postaj v Sloveniji. Gre predvsem za določanje višine peronizacije za obvezno gospodarsko javno službo javnega potniškega prometa, stroške v zvezi s prodajo vozovnic, vključenost občin v delovanje avtobusnih postaj, kategorizacijo avtobusnih postaj, ipd. V zvezi s tem je MOPE naročilo študijo »Predlog prihodnje ureditve avtobusnih postaj v Sloveniji«, ki je ponudila nekatere rešitve za zgoraj navedena področja.
V RS so se na omenjenem področju pokazale potrebe po celostnem pristopu oziroma ustanovitvi nacionalnega regulatorja, izboljšanju obstoječih zakonov in pojasnitvi odgovornosti ter financiranja. Cilj omenjene študije in ureditve je izboljšati transparentnost, učinkovitost in pravičnost v upravljanju avtobusnih postaj, s čimer se izboljša kakovost javnega prevoza in zadovoljstvo uporabnikov.
Upravljanje avtobusnih postaj je zelo raznoliko. Razlike so vidne predvsem v lastništvu, upravljanju in financiranju. Ponekod so lastnice avtobusnih postaj občine, drugod zasebni partnerji, itd. To je tudi razlog, da ni natančno dodeljeno financiranje. Ideja je, da se osnuje regulativni okvir, v katerega bi bili vključeni vsi deležniki.
Hkrati zeleni prehod in cilj nacionalnega energetske in podnebnega načrta je zmanjšanje avtomobilskih in potniških kilometrov. Pri tem je pomen avtobusnega prevoza, predvsem zaradi geografske razgibanosti RS še vedno pomemben del javnega prevoza. Pomembno je tudi strateško upravljanje kritične infrastrukture, kot so avtobusne postaje. Na drugi strani dinamično upravljanje zagotavljajo regulativni okvir, ki mora dopuščati dinamiko v upravljanju avtobusnih postaj, prilagajanje povpraševanju, omogočanje nadgradenj in sodelovanje z drugimi dejavnosti in storitvami ter omogočanje, da avtobusna postaja postane »živi« del lokalne samouprave.
Med drugim se predlaga tudi vzpostavitev regulativnega organa, ki bi omogočal objektiven, transparenten in nediskriminatoren dostop do avtobusnih postaj. Gre za regulativni organ, ki bi skupaj z občinami, v primeru, ko so te lastnice avtobusnih postaj, izvajal koordiniranje.
Glede možnosti financiranja avtobusnih postaj je bilo v okviru posveta povedano, da bi se avtobusne postaje morale financirati iz več virov. Enega izmed virov bi predstavljala državna sredstva. Poleg tega bi vir financiranja bila tudi javno-zasebna partnerstva. Pri tem problem predstavlja dejstvo, da predvsem v manjših občinah ni interesa za omenjena partnerstva. Poleg tega so pomemben vir prihodkov tudi pristojbine peronizacije. Avtobusne postaje pa bi se nenazadnje financirale tudi iz drugih virov, kot so sponzorstva, donacije, prihodki od prodaje hrane in pijače na avtobusnih postajah ter virov na podlagi financiranja EU.
Občine bi morale nase prevzeti čim večji delež bremena glede avtobusnih postaj. V interesu občin namreč je, da imajo obratujoče avtobusne postaje, ki predstavljajo vir povezljivosti. Mnenje MOPE je, da morajo biti občine bolj aktivne na tem področju. Pripravljavec študije je pripravil tudi vprašalnike s katerimi bi potekalo zbiranje informacij od upravljavcev avtobusnih postaj, ki bodo poskusno zaživeli v decembru. Poleg tega so predstavnimi MOPE povedali, da so odprti za diskusije in da vsi zainteresirani lahko nanje naslovijo tudi pisne pripombe.
* * *
