Na podlagi zbranih informacij občin članic ZOS glede omejitve dedovanja v zapuščinskih postopkih so skupne ugotovitve, da iz prakse izhaja, da sodišča po Sloveniji pri odločanju dosledno upoštevajo določbo 54.a člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) in priznavajo omejitev dedovanja le do višine 2/3 sredstev, ki jih je občina plačala za doplačilo institucionalnega varstva pokojnika. Posledično večina občin že sama prijavlja zahtevke v tej višini, saj so bili v preteklosti zahtevki v celotnem znesku s strani sodišč vedno omejeni.
Nekatere občine sicer še vedno vlagajo zahtevke v nominalnem znesku vseh doplačil, vendar sodišča tudi v teh primerih priznajo le 2/3. V posameznih občinah k zahtevkom dodajajo še obresti oziroma revalorizacijo, a praksa glede njihovega priznanja ni enotna.
Sklepno: praksa sodišč je enotna – občinam se praviloma priznajo le 2/3 plačanih stroškov institucionalnega varstva pokojnika. Zato občine večinoma prijavljajo zahtevke že v takšni višini.
Dne, 28. 7. 2025 smo na pristojne organe naslovili pobudo za spremembo zakonodaje glede omejitve dedovanja v primerih doplačil občin za socialnovarstvene storitve. V pobudi smo izpostavili, da trenutna ureditev občinam omogoča uveljavljanje omejitve dedovanja zgolj v višini dveh tretjin, čeprav občine stroške institucionalnega varstva krijejo v celoti, sodna praksa pa praviloma ne priznava valorizacije teh zneskov. Izpostavili smo tudi, da takšno stanje občinam nalaga nesorazmerno finančno breme in ne zagotavlja pravičnega razmerja med njihovimi obveznostmi ter možnostjo povračila sredstev iz zapuščine.
Zato smo predlagali, da se zakonodaja spremeni tako, da bi občine lahko uveljavljale omejitev dedovanja v celotni višini dejansko poravnanih stroškov, hkrati pa bi se omogočila tudi valorizacija v primerih, ko doplačevanje poteka skozi daljše časovno obdobje.