Na spletnem portalu eDemokracija smo zasledili predlog Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: Zakon), ki ga je pripravilo Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo).
24. člen predloga Zakona
Tako kot za vode, tla in zunanji zrak, je Vladi RS dano pooblastilo, da zaradi preprečevanja in zmanjševanja okoljskega hrupa predpiše stopnje varstva pred okoljskim hrupom. V tem predpisu bodo določene tudi mejne vrednosti kazalcev okoljskega hrupa za vsako stopnjo varstva pred hrupom, območja namenske rabe prostora po predpisih o urejanju prostora in njihova uvrstitev v stopnje varstva pred hrupom, vključno z mirnimi območji v naseljih, metode ocenjevanja kazalcev hrupa in mirna območja na prostem.
Po določbi tretjega odstavka obravnavanega člena bodo stopnje varstva pred hrupom in mirna območja v naseljih prikazana v občinskih prostorskih aktih po predpisih o urejanju prostora.
Če bodo mejne vrednosti kazalcev hrupa na območju, ki je vključeno v določeno stopnjo varstva pred hrupom presežena, bosta morala vlada in občina, vsaka v okviru svojih pristojnosti, preučiti stanje in določit ukrepe za zmanjšanje hrupa.
Predlog Zakona določa, da Vlada RS določi ukrepe, s katerimi se je mogoče v čim večji meri ogniti, preprečiti ali zmanjšati škodljive učinke na zdravje ljudi zaradi izpostavljenosti hrupu.
Ukrepi, ki jih bo lahko sprejemala občina, se nanašajo zlasti na urejanje prostora, gradnjo objektov in urejanje prometa iz občinske pristojnosti. Ti ukrepi pa ne bodo smeli biti v nasprotju z ukrepi, ki jih je zaradi varstva pred hrupom sprejela vlada.
25. člen predloga Zakona
Varstvo pred hrupom javnih shodih in prireditvah terja posebno obravnavo, ta pa je urejena v obravnavanem členu.
Po določbi prvega odstavka občina na svojem območju določi prostor, na katerem lahko potekajo javni shodi in javne prireditve in se uporabljajo zvočne naprave. To območje zakon poimenuje kot prireditveni prostor.
Po določbi drugega odstavka bo morala občina pri določitvi prireditvenega prostora upoštevati zlasti, da je hrupu zaradi javnega shoda ali prireditve izpostavljeno čim manjše število ljudi, ki stalno ali začasno bivajo v okolici prireditvenega prostora, da hrupu zaradi javnega shoda ali javne prireditve niso izpostavljeni javni objekti, kot so bolnišnice, šole in kulturne ustanove.
Občina ima na podlagi tretjega odstavka tudi pristojnost, da določi tudi čas, do katerega je na prireditvenem prostoru uporaba zvočnih naprav dovoljena.
Na podlagi zakonskega pooblastila iz četrtega odstavka pa bo vlada predpisala mejne vrednosti za uporabo zvočnih naprav na javnih shodih in javnih prireditvah.
35. člen predloga Zakona
V tem členu zakon ureja okoljevarstveno dovoljenje, ki ga mora pridobiti oseba, ki želi opravljati dejavnost obdelave odpadkov. Pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost obdelave odpadkov, mora za opravljanje te dejavnosti pridobiti okoljevarstveno dovoljenje iz 171. člena tega zakona, če gre za napravo, v kateri se bo opravljala dejavnost obdelave odpadkov, ki je predmet priloge I Direktive 2010/75/EU, ali okoljevarstveno dovoljenje iz 189. člena tega zakona, če gre za napravo, v kateri se bo opravljala dejavnost obdelave odpadkov ali če za dejavnost obdelave odpadkov brez naprave, ko za to obdelavo naprava ni potrebna in ki se ne uvrščata med naprave oziroma dejavnosti iz Priloge I Direktive 2010/75/EU.
V tem členu so predpisani tudi pogoji za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja. Glede na to, da bo morala pravna ali fizična oseba, ki namerava izvajati obdelavo odpadkov v napravi iz 171. člena tega zakona, izpolnjevati pogoje, ki so predpisani za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za naprave in dejavnosti, ki povzročajo industrijske emisije, pravna ali fizična oseba, ki namerava izvajati obdelavo odpadkov z napravo iz 189. člena ali brez nje, izpolnjevati pogoje, ki so predpisani za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za druge naprave in dejavnosti, poleg teh pa mora ta oseba izpolnjevati tudi pogoje iz predpisa iz petega odstavka 31. člena tega zakona. Poleg omenjenih pogojev bo v obeh situacijah morala pravna ali fizična oseba izpolnjevati še en pogoj in sicer bo morala imeti lastninsko pravica na napravi, če bo ta potrebna za opravljanje dejavnosti obdelave odpadkov, in na zemljišču in v objektu, na in v katerem namerava izvajati dejavnost obdelave odpadkov. Ta pogoj ne velja, če je obdelovalec odpadkov hkrati tudi izvajalec javne službe ravnanja z odpadki; ker je ta pogoj vezan na »izvajanje javne službe ravnanja z odpadki« in ne na vrsto odpadkov in vrsto obdelav odpadkov, ki jih izvaja izvajalec javne službe ravnanja z odpadki, ta pogoj velja za vse vrste odpadkov in vrste obdelav odpadkov, ki jih izvaja izvajalec javne službe ravnanja z odpadki.
Po uveljavitvi ZVO-2 je bilo ugotovljeno, da bi bilo treba med izjeme glede lastništva nepremičnin in premičnin, s katerimi izvajalec javne službe čiščenja komunalnih odpadnih voda obdeluje odpadke na isti lokaciji, kot izvaja čiščenje komunalne odpadne vode, uvrstiti tudi te primere in njihov pravni položaj glede lastništva nepremičnin ali premičnin izenačiti s pravnim položajem izvajalcev javnih služb ravnanja z odpadki. Razlog izenačitve pogojev je v tem, da imajo tudi izvajalci javne službe čiščenja komunalne odpadne vode enak položaj kot izvajalci javne službe ravnanja z odpadki, saj ne eni ne drugi praviloma niso lastniki nepremičnin ali premičnin za izvajanje javne službe (to so praviloma občine). Določitev pogoja lastništva v 35. členu tega zakona je razumljiva zaradi številnih primerov neodgovornega ravnanja z odpadki v preteklih letih. V takšnih primerih mora imeti država možnost, da v skrajnem primeru poseže na nepremičnine ali premičnine neodgovornega upravljavca naprave oziroma dejavnosti. Izvajanje javnih služb čiščenja komunalnih odpadnih voda pa je v javnem interesu varovanja okolja, kar že samo po sebi pomeni tudi večjo skrbnost pri ravnanju z odpadki, zato se ocenjuje, da izvajalci javnih služb na področju varstva okolja ne predstavljajo tveganja za neodgovorno ravnanje z odpadki. Izvajanje javnih služb nadzira država in občine, ki so v večini primerov tudi lastnice nepremičnin ali premičnin, s katerimi se v okviru teh dejavnosti izvaja javna služba. Zaradi tega je razumljivo, da zakon za izvajalce javnih služb ne zahteva pogoja lastništva. Določitev izjeme je, glede na različne pravne položaje upravljavcev naprav, ki so hkrati izvajalci javnih služb, in drugih upravljavcev naprav, ki niso izvajalci javnih služb, po našem mnenju skladna z 10. členom Direktive 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu.
Ta pogoj lastništva ne velja tudi v primerih premičnih napravah za obdelavo odpadkov, ter v primerih, ko upravljavec (npr. zaradi omejene razpoložljive količine odpadkov za obdelavo ali drugih okoliščin) namerava izvajati obdelavo odpadkov krajše obdobje (do petih leti).
Zakon Vladi RS dopušča, da v podzakonskem predpisu iz petega odstavka 31. člena določi tudi primere, ko zaradi vrste ali količine odpadkov pravna ali fizična oseba za predelavo nenevarnih odpadkov ne potrebuje okoljevarstvenega dovoljenja, pri čemer za posamezno vrsto postopka predelave določi vrste in količine odpadkov, za katere velja takšna ureditev, in metodo predelave odpadkov, ki se lahko uporablja.
Vlada RS lahko v podzakonskem predpisu iz petega odstavka 31. člena določi tudi primere za odstranjevanje lastnih nenevarnih odpadkov na kraju nastanka ob upoštevanju najboljših razpoložljivih tehnik določi ter vrst ali količin odpadkov, zaradi katerih pravna ali fizična oseba ne potrebuje okoljevarstvenega dovoljenja. Vlada v tem primeru za posamezno dejavnost določi vrste in količine odpadkov, za katere velja takšna ureditev, in metodo odstranjevanja odpadkov, ki se lahko uporablja. Takšno ureditev omogoča tudi Direktiva 2008/98/ES v 24. členu.
57. člen predloga Zakona
Člen določa, da lahko Vlada RS tudi drugim osebam, ki sodelujejo v distribucijski verigi proizvodov, za katere velja PRO, predpiše določene obveznosti. Te se lahko nanašajo tako na ravnanje s proizvodi kot na ravnanje z odpadki iz proizvodov in zlasti na prevzemanje rabljenih proizvodov, za katere velja PRO, prevzemanje odpadkov iz proizvodov, za katere velja PRO ter prepoved ponujanja brezplačnih proizvodov, za katere velja PRO, potrošnikom. Vladi RS je dana pristojnost, da predpiše pravila ravnanja z odpadki iz proizvodov v okviru izvajanja občinske gospodarske službe zbiranja komunalnih odpadkov in s tem povezane obveznosti izvajalca javne službe. Zaradi obveznosti proizvajalcev za zagotavljanja ravnanja z odpadki iz proizvodov in doseganja predpisanih okoljskih ciljev je določeno, da se akcije zbiranja odpadkov iz proizvodov, za katere velja PRO, lahko organizirajo samo v sodelovanju z organizacijo. Za osebo, ki organizira tako akcijo se ne uporabljajo določbe, ki urejajo obveznosti osebe, ki zbira odpadke.
Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 12. 9. 2024 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.