Ministrstvo za solidarno prihodnost je pripravilo predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: Zakon).
S predlogom zakona se uvaja nova socialnovarstvena storitev, »podpora v skupnosti«. Predlog sprememb in dopolnitev zakona predvsem vzpostavlja pravno podlago za lažje delovanje stanovanjskih skupin, hkrati pa omogoča tudi nadaljnjo krepitev podpore v skupnosti in sorazmerno zmanjševanje dolgotrajnih institucionalizacij, saj trenutno ljudje v institucionalnem varstvu v posebnih zavodih, centrih za usposabljanje in varstveno delovnih centrih živijo v povprečju 13 let.
Prav tako se s predlagano rešitvijo ureja institut druge družine, na način, da se ga umesti kot eno od oblik izvajanja »podpore v skupnosti«, kar je bolj ustrezno kot sedaj, ko je podpora v drugi družini urejena kot institucionalno varstvo. Podpora v drugi družini je pomembna, skupnostna storitev zagotavljanja podpore odraslim z oviranostjo in po samem načinu izvajanja ni primerljiva z institucionalnim varstvom.
Kljub majhnemu številu družin, ki zagotavljajo podporo ljudem z oviranostjo, je nujno, da z ustrezno zakonsko opredelitvijo, podpremo njihov prispevek k zagotavljanju kakovostne skupnostne podpore.
V Sloveniji že od začetka devetdesetih ljudje z oviranostjo živijo v stanovanjskih skupinah, ki so v lasti ali jih najemajo socialnovarstveni zavodi (storitve izvajajo kot institucionalno varstvo) in so v pristojnosti Ministrstva za solidarno prihodnost ali nevladne organizacije (v okviru socialnovarstvenih programov), ki so v pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V Sloveniji smo v preteklosti večino storitev, ki smo jih razvijali v skupnosti, umeščali v pravni red kot eno izmed oblik institucionalnega varstva, ker je bil to edini način za zagotavljanje stabilnega financiranja. Tako zdaj na primer kot institucionalno varstvo velja tako oskrba v zavodu, kot tudi stanovanjske skupine kot individualna stanovanja, v katerih so nameščeni uporabniki storitev posebnih socialnovarstvenih zavodov, individualni paketi z bivanjem izven institucije in namestitev v drugi družini.
Umestitev stanovanjskih skupin v zakonodajo trenutno ni najbolj ustrezna. Uporabniki sedaj formalno bivajo v institucionalnem varstvu ali pa socialnovarstvenem programu, čeprav naj bi šlo za njihov dom, v katerega vstopajo strokovni delavci in jim zagotavljajo podporo v skupnosti. Takšna ureditev stanovanjskih skupin, ki jih opredeljuje kot eno od oblik institucionalnega varstva, v praksi povzroča številne težave. Nekatere stanovanjske skupine se soočajo s težavami glede uporabnih dovoljenj, saj pristojne ustanove interpretirajo stanovalce teh skupin kot »posebno družbeno skupino«, kar utemeljujejo med drugim s tem, da na lokaciji zavod izvaja institucionalno varstvo. Stanovanjske skupine dobivajo priporočila različnih inšpektoratov, ki od njih zahtevajo ureditev, ki velja za institucionalno varstvo (npr. ločeni prostori za osebje znotraj stanovanja oz. hiše). Prav tako se s težavami soočajo stanovanjske skupine, ki so organizirane kot socialnovarstveni programi v okviru nevladnih organizacij, saj se nekateri etažni lastniki v večstanovanjskih stavbah sklicujejo na to, da naj bi morala nevladna organizacija, če želi imeti v stavbi stanovanjsko skupino, pridobiti soglasje etažnih lastnikov za »opravljanje dejavnosti«. To je nekatere organizacije že pripeljalo do tega, da so se morale izseliti iz lastniškega stanovanja in uporabnikom najti nov dom.
Z urejanjem nove storitve se preprečuje diskriminacijo ljudi z ovirami predvsem pri enakem dostopu do stanovanja, kar je tudi v skladu z Zakonom o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), ki v 13. členu narekuje, da je prepovedana diskriminacija na podlagi oviranosti, ki človeku onemogoča, da bi si sam izbral prebivališče in se sam odločil, kje in s km bo živel. Ljudje, ki živijo v stanovanjskih skupinah tako zavodov kot NVO, navadno niso najemniki stanovanja, ampak je najemnik organizacija. Posledično so odvisni od organizacije ne samo za podporo pri vsakdanjem življenju, ampak tudi glede namestitve. Če so torej nezadovoljni z izvajalcem oskrbe in podpore, ga ne morejo zamenjati, saj bi ob tem izgubili tudi namestitev, streho nad glavo oziroma dom (StaDI 2024-2034). Nova storitev bi tako premostila zakonodajne vrzeli s tem, ko bi omogočila »ločitev« storitve od ureditve bivanja in omogočala ljudem z oviranostmi pravico do stanovanja in bivanja v skupnosti.
Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 21. 5. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.