S strani DZ RS smo v pregled in pripombe prejeli predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: Zakon) (2251-IX).
Predlagana ureditev (ključne zakonske rešitve iz novega IV. poglavja predloga Zakona) v bistvenem delu sledi rešitvam, ki so veljale pred razveljavitvijo določb spremenjenega ZIKS-a (novela iz leta 1998), kar je bilo odpravljeno z Zakonom o debirokratizaciji leta 2022. Nekatere razlike se nanašajo na nomotehnične popravke (npr. uporaba točk namesto odstavkov, poenotenje terminologije za samoupravne lokalne skupnosti), na redakcijsko spremembo (popravek letnice iz 1958 v 1959) ter na eno vsebinsko črtanje – več ni predvidena možnost odškodnin v obliki obveznic, kot je bilo zapisano v petem odstavku 145.b člena novele ZIKS iz leta 1998.
Ureditev iz tistega obdobja, ki jo predlog Zakona znova uvaja, je skladna z Ustavo RS in, kot je izpostavilo tudi US RS, celo potrebna. Predlagano je, da se odškodninske zahtevke zaradi kazenskih zaplemb (glavne ali stranske kazni), izvršenih med letoma 1945 in 31. 12. 1959 s strani kazenskih sodišč (splošne in vojaške pristojnosti), obravnava materialno po vzoru Zakona o denacionalizaciji iz leta 1991. To pomeni, da se odškodnine za izgubljene dobičke, vzdrževanje nepremičnin in nemožnost uporabe oziroma upravljanja premoženja za čas od zaplembe do pravnomočne razveljavitve kazni ne priznavajo.
Glede oblike vračila, omejitev in vrednotenja premoženja se predvideva smiselna uporaba določb III. poglavja Zakona o denacionalizaciji. Predlog določa, da te omejitve ne veljajo za zaplembe po 1. 1. 1960, kar je skladno tudi z rešitvami iz ZIKS novele iz leta 1998. Na ta način predlog Zakona vzpostavlja načelo objektivne odgovornosti države, ločeno po obdobjih in pravnih ureditvah.
Upoštevajoč 155. člen Ustave RS, zakonski predlog določa retroaktivno veljavnost – rešitve iz novega IV. poglavja veljajo tudi za postopke, začete po 22. 1. 2022. US RS je v presoji ZIKS-G iz leta 1998 potrdilo dopustnost takšne ureditve. Poleg tega predlagane rešitve ne posegajo v sodno prakso rednih sodišč, na primer v primerih, kjer se odškodnina nanaša na zaplembo premoženja, ki se nahaja na ozemlju druge nekdanje republike SFRJ.
Med drugim je predvideno, da se v primeru, ko je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. Zavezanec za vrnitev premoženja v naravi je RS oziroma samoupravna lokalna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno.
Pri tem se določa, da če vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepа o vrnitvi in po stanju v času zaplembe RS. Ta lahko uveljavlja povrnitev plačane odškodnine iz prejšnjega odstavka tega člena od samoupravne lokalne skupnosti, če je samoupravna lokalna skupnost odklonila vrnitev premoženja v nasprotju z določili prejšnjega odstavka. Enako lahko tudi samoupravna lokalna skupnost zahteva od RS že plačano odškodnino, če je premoženje prevzela RS.
Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 25. 7. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.
* * *