Predlogi predpisov

S strani DZ RS smo v pregled in pripombe prejeli predlog Zakona o uporabi jezika gluhoslepih (v nadaljevanju: Zakon).

Gluhoslepota je invalidnost, za katero je značilna hkratna okvara vida in sluha. Velika večina oseb z gluhoslepoto komunicira s tako imenovanim »jezikom dotika«, vendar so oblike gluhoslepote različne, s tem pa so različni tudi načini komuniciranja oseb z gluhoslepoto. Vsaka oseba z gluhoslepoto ima namreč lastno naravo invalidnosti, zaradi težav pri sporazumevanju pa so osebe večkrat odrinjene na rob družbe.

Predlog Zakona se dotika pravice oseb z gluhoslepoto do uporabe jezika gluhoslepih, zakonsko ureditev področja pa v 62. a členu določa Ustava RS. Slovenija velja za prvo državo sploh, ki je gluhoslepoto vpisala v Ustavo, in sicer leta 2021.

Cilj Zakona je tako ureditev področja svobodne uporabe in nadaljnjega razvoja jezika gluhoslepih, ob tem pa zakon ureja tudi tolmačenje za osebe z gluhoslepoto. Zakon med drugim skuša slediti načelu enakih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na osebne okoliščine, načelu spoštovanja prirojenega dostojanstva, osebne samostojnosti in neodvisnosti posameznikov, načelu nediskriminacije, načelu enakosti možnosti in načelu dostopnosti.

Predlog Zakona, ki med drugim prinaša tudi zakonsko opredelitev gluhoslepote, se v dveh členih tiče tudi občin.

V 7. členu predlog Zakona opredeljuje pravico uporabe jezika gluhoslepih, in sicer v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe.

V nadaljevanju je v 8. členu določeno, da morajo organi, med njimi organi lokalne samouprave, osebi z gluhoslepoto zagotoviti tolmača in zagotoviti sredstva za kritje stroškov tolmača, omenjena sredstva pa morajo organi zagotoviti v letnem finančnem načrtu. Tolmači bodo sicer vpisani v register, ki ga bo vodilo ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 24. 6. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

S  strani DZ RS smo v pregled in pripombe prejeli predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: Zakon) (2138-IX).

S strani DZ RS so sporočili, da s tem predlogom nadomeščajo predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku, ki smo vam ga v pripombe posredovali 19. 5. 2025.

Med ključnimi cilji predloga Zakona je skrajšanje časa med vložitvijo vloge in dokončnostjo upravnega akta oziroma zaključkom postopka. Izboljšuje se tudi dostopnost organov za stranke pri fizičnem in elektronskem poslovanju, kar olajšuje sodelovanje z javno upravo.

Prav tako je predvidena krepitev procesne avtonomije organov in njihove možnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja, s čimer se omogoča kakovostnejše odločanje. Predlog Zakona odpravlja pravne praznine glede uporabe avdio- in videokomunikacije v postopkih ter okrepi načelo kontradiktornosti, kar izboljšuje pravico do izjave.

S predlaganim Zakonom se spreminja pristojnost za odločanje o izločitvi uradnih oseb pri nosilcih javnih pooblastil. Po novem bo o izločitvi odločal predstojnik tega nosilca, namesto dosedanjega predstojnika organa, pristojnega za odločanje o pritožbi, oziroma resornega ministra, kadar pritožba ni dovoljena. Tako se pristojnost usklajuje z ureditvijo, ki velja za druge organe, kjer o izločitvi uradnih oseb odloča njihov predstojnik. Za primere, ko gre za izločitev predstojnika nosilca javnega pooblastila, se ohranja dosedanja ureditev – odločitev sprejme resorni minister.

Sprememba omogoča bolj poenoteno, hitrejše in učinkovitejše odločanje, kar prispeva k pospešitvi postopkov. Zaradi enake logike se spremeni tudi pristojnost za odločanje o izločitvi uradnih oseb v zadevah iz državne pristojnosti, ki so prenesene na samoupravne lokalne skupnosti. Ker na prvi stopnji v teh primerih odloča občinska uprava, je smiselno, da ta tudi odloča o izločitvi svojih uradnih oseb. O izločitvi predstojnika občinske uprave pa še naprej odloča pristojni minister.

Novi 85.a člen celovito ureja način in kraj vročanja dokumentov v elektronski in fizični obliki za državne organe, organe samoupravnih lokalnih skupnosti, pravne osebe, samostojne podjetnike, zasebnike, odvetnike ter notarske in odvetniške pisarne. Tem subjektom se dokumenti praviloma vročajo elektronsko, fizična vročitev pa je dovoljena le, če elektronska ni mogoča.

Nemožnost elektronske vročitve je običajno posledica tehničnih ovir, lahko pa gre tudi za druge posebne primere, na primer ko je odločbo treba izdati v fizični obliki zaradi narave pravice ali posebnosti postopka.

K predlogu Zakona sta priloženi tudi dve prilogi, in sicer:

1. Pravilnik o tehničnih zahtevah za snemanje in izvedbo videokonference v upravnem postopku in
2. Pravilnik o spremembah Pravilnika o ovojnici, vročilnici in drugih sporočilih za vročanje v upravnem postopku

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 26. 6. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

* * *

Ministrstvo za obrambo RS nam je v pregled in pripombe posredovalo predlog Uredbe o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč (v nadaljevanju: Uredba).

S strani MORS so sporočili, da so glede na verzijo predloga Uredbe, ki je bila v javni razpravi, upoštevani nekateri predlogi iz dodatnega usklajevanja in iz predlogov ter pripomb prejetih v okviru javne razprave.

Predlog Uredbe med drugim določa obveznosti glede organiziranja enot za prvo pomoč, in sicer:

1. Gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije, ki v svojem delovnem procesu uporabljajo, proizvajajo, prevažajo ali skladiščijo nevarne snovi, nafto in njene derivate ter energetske pline, ali pa izvajajo dejavnosti oziroma upravljajo s sredstvi za delo, ki predstavljajo tveganje za nastanek nesreče in so zato dolžni izdelati načrte zaščite in reševanja, morajo organizirati eno ekipo prve pomoči na vsakih 50 do 300 zaposlenih na isti lokaciji ter dodatno ekipo za vsakih naslednjih 300 zaposlenih.
2. Vzgojno-izobraževalni zavodi, kot so šole in drugi javni zavodi, ki izvajajo dejavnosti izobraževanja in otroškega varstva, morajo zagotoviti eno ekipo prve pomoči, kadar je na isti lokaciji več kot 300 otrok, učencev ali študentov.
3. Občine morajo organizirati eno ekipo prve pomoči za do 10.000 prebivalcev in nato dodatno ekipo za vsakih nadaljnjih 10.000 prebivalcev.

Organizacijo ekip za prvo pomoč v občinah urejajo v sodelovanju s pristojno organizacijo Rdečega križa, lahko pa tudi v dogovoru z drugimi nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju zaščite, reševanja in pomoči.

Uprava RS za zaščito in reševanje pa lahko v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije in drugimi nevladnimi organizacijami, ki delujejo na tem področju, organizira do 160 ekip prve pomoči, ki bodo lahko delovale na območju celotne države.

Enote za prvo pomoč bodo izvajale naslednje naloge:

1. nudenje prve pomoči poškodovanim in obolelim,
2. pomoč pri izvajanju triaže,
3. sodelovanje pri dekontaminaciji poškodovanih in obolelih,
4. pomoč pri prevozu lažje poškodovanih in obolelih,
5. pomoč pri negi poškodovanih in obolelih ter
6. sodelovanje pri izvajanju higiensko-epidemioloških ukrepov.

V 8. členu predloga Uredbe je opredeljeno tudi organiziranje enot za uporabo zaklonišč, za kar so odgovorne gospodarske družbe in zavodi, ki imajo v lasti ali upravljanju objekte z zaklonišči, lastniki oziroma upravljavci stanovanjskih stavb z zaklonišči, ter občine z več kot 10.000 prebivalci, kjer se taki objekti nahajajo. V vsakem zaklonišču morata biti imenovana najmanj vodja in namestnik vodje zaklonišča.

Naloge teh enot vključujejo:

• označevanje dostopov do zaklonišč,
• pripravo zaklonišč za uporabo,
• organizacijo bivanja v zakloniščih ter
• skrb za delovanje naprav in opreme v zakloniščih.

Te enote se bodo organizirale ob povečani nevarnosti napada na državo, kar pomeni, da bodo aktivirane ob izrednih varnostnih okoliščinah.

V priponkah so na voljo tudi naslednje priloge k predlogu Uredbe:

1. Merila za organiziranje in opremljanje gasilskih enot
2. Merila za organiziranje, opremljanje in usposabljanje gasilskih enot za posredovanje ob nesrečah v daljših cestnih predorih
3. Merila za organiziranje, opremljanje in usposabljanje gasilskih enot za posredovanje na javni železniški infrastrukturi

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 1. 6. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

* * *

S strani DZ RS smo v pregled in pripombe prejeli predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gozdovih (v nadaljevanju: Zakon).

Predlagan Zakon, ki predvideva uvedbo digitalizacije na področju gozdarstva bo skrajšal čas izdaje posamezne odločbe v upravnem postopku, obenem pa bo zaradi avtomatiziranega zbiranja in preverjanja podatkov preko različnih podatkovnih zbirk manjša verjetnost za morebitne napake. Evidence bodo natančnejše zaradi neposredne izmenjave podatkov, stranke v postopkih pa bodo lahko kadarkoli dostopale do svojih odločb, lastniki pa do podatkov o svojih gozdovih.

Uvedba Nacionalne gozdne inventure bo omogočila usklajen monitoring na stalnih vzorčnih ploskvah, razporejenih na vzorčni mreži gostote 2 x 2 km, po sistemu panelnega neuravnanega sistematičnega vzorčenja. Pridobljeni podatki bodo uporabljeni za državno statistiko in za izvajanje evropske uredbe o okoljsko-ekonomskih računih. Zbirali se bodo podatki o lesnih zalogah in njihovih spremembah po posameznih kategorijah zemljišč (količina lesne zaloge, neto prirastek lesa, posek, spravilo, mortaliteta, nepovratne izgube zalog), pa tudi podatki, pomembni za spremljanje posledic vremenskih ujm (snegolomi, žledolomi, širjenje podlubnikov) ter drugih ekstremnih dogodkov (požari ipd.). Uporaba podatkov bo na regionalni in nacionalni ravni, kot podpora pri načrtovanju gozdarske politike.

Predlog Zakona v 77.a členu, ki ureja nadzor nad kršitvami v gozdu in definira delavce Zavoda kot uradne osebe, spreminja njihove naloge in pooblastila v okviru nadzora. V primeru voženj zunaj gozdnih cest se dodaja določilo, da se v primeru, ko storilca ni mogoče ugotoviti, kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. Dodatno se definira pojem »kolo«, na novo pa se urejata tudi pridobivanje sečnih ostankov ter gradnja trajnih skladišč za gozdne lesne sortimente, namenjenih zbiranju, hrambi, sortiranju in odpremi teh sortimentov.

Hkrati so spremenjena tudi določila glede sestave Sveta Zavoda, saj je trenutna sestava s 27 člani preobsežna in otežuje sprejemanje odločitev. Sestava sveta Zavoda za gozdove Slovenije je določena v 9. členu Sklepa o organizaciji in začetku dela Zavoda, kjer je določeno, da ima svet 27 članov: 14 predstavnikov svetov območnih enot, 2 predstavnika izobraževalnih in raziskovalnih organizacij s področja gozdarstva, 3 predstavnike lastnikov gozdov, 6 predstavnikov ustanovitelja in 2 predstavnika javnih uslužbencev Zavoda.

Zaradi spremembe nalog svetov območnih enot je njihova zastopanost v svetu Zavoda postala neutemeljena. Po Zakonu o zavodih v VI. poglavju svet ali drug kolegijski organ sestavljajo predstavniki ustanovitelja, delavcev zavoda ter uporabnikov oziroma zainteresirane dejavnosti. Območne enote kot del Zavoda tako ne potrebujejo posebne zastopanosti. Spremembe vključujejo tudi prilagoditev števila predstavnikov lastnikov gozdov in zaposlenih v Zavodu ter določajo novo nalogo sveta – sprejem akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Zavodu.

Nazadnje se usklajuje tudi višina glob, saj te že dolgo niso bile prilagojene inflaciji in prekrškovni zakonodaji. Nazadnje so bile prilagojene leta 2007 ob prehodu na evro. Cilj sprememb je ponovno vzpostaviti odvračalni učinek sankcij.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 23. 6. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

* * *

Na spletnem portalu eDemokracija smo zasledili predlog Uredbe o spremembah Uredbe o sežigalnicah odpadkov in napravah za sosežig odpadkov(v nadaljevanju: Uredba), ki ga je pripravilo Ministrstvo za  okolje, podnebje in energijo.

Trenutno veljavna Uredba o sežigalnicah odpadkov in napravah za sosežig odpadkov določa pogoje za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, mejne vrednosti emisij v zrak in vodo, nadzor nad temi emisijami, ravnanje z ostanki in odpadki, obratovalne pogoje ter monitoring emisij.

S spremembo uredbe je bil prenesen tudi 1. člen in 10. odstavek 2. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (ZVO-2A), ki določata, da mora Vlada RS za naprave za sosežig odpadkov določiti mejne vrednosti emisij najmanj tako stroge, kot jih predvidevajo BAT zaključki za sežig odpadkov, če BAT za sosežig ne določajo strožjih meril. Monitoring se izvaja enako kot za sežig, razen če je za sosežig predpisana pogostejša meritev.

S predlagano Uredbo se med drugim ureja neustrezna definicija mejne vrednost skupnih emisij C, ki poleg emisij zaradi zgorevanja goriva in zaradi zgorevanja odpadkov zajema tudi emisije iz procesa, ki poteka v napravi.

Hkrati je predviden nov 10.a člen, ki ureja mejne vrednosti emisij za naprave za sosežig odpadkov, ki sodijo med naprave v skladu s predpisom, ki določa vrste dejavnosti in naprav, ki povzročajo industrijske emisije. Vsebina novega člena je naslednja:

• Prvi odstavek izhaja iz drugega odstavka 18. člena ZVO-2, ki določa, da mora Vlada RS za naprave za sosežig odpadkov, zajete v predpisu o vrstah dejavnosti in naprav z industrijskimi emisijami, določiti mejne vrednosti emisij najmanj tako strogo, kot jih določajo zaključki o BAT za naprave za sežig odpadkov – razen če so v zaključkih o BAT za naprave za sosežig določene še strožje vrednosti. Za te naprave se v okoljevarstvenem dovoljenju določijo mejne vrednosti emisij iz priloge 4 uredbe, ki vsebuje najmanj stroge vrednosti iz BAT zaključkov za sežig odpadkov, saj so te strožje od sicer veljavnih BAT zaključkov in predpisanih vrednosti za sosežig.
• Drugi odstavek določa način vrednotenja skladnosti merjenih in izračunanih emisijskih vrednosti z zahtevami te uredbe.
• Tretji odstavek določa, da se lahko v okoljevarstvenem dovoljenju določijo tudi manj stroge mejne vrednosti emisij, če so izpolnjeni pogoji iz enajstega odstavka 116. člena ZVO-2. Pogoji za takšno izjemo so podrobneje opredeljeni v novi prilogi 5 uredbe, skladno z določbami dvanajstega in trinajstega odstavka istega člena. Veljavnost takšne izjeme se lahko, ob izpolnjevanju pogojev iz priloge 5, kadarkoli podaljša. Pri spremembah okoljevarstvenih dovoljenj je treba neposredno upoštevati tudi prehodne določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (ZVO-2A).

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 4. 6. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

Za sodelovanje se vam že vnaprej zahvaljujemo.

* * *

S strani DZ RS smo v pregled in pripombe prejeli predlog Zakona o financiranju in spodbujanju gradnje javnih najemnih stanovanj (v nadaljevanju: Zakon).

Predlog Zakona določa, da bo RS v obdobju 2025–2034 za gradnjo, nakup, rekonstrukcijo in obnovo javnih najemnih ter oskrbovanih stanovanj zagotovila do 1 milijarde EUR. Letno bo na voljo do 100 milijonov EUR.

Do teh sredstev bodo kot končni upravičenci upravičeni občine, javni stanovanjski skladi, Stanovanjski sklad RS, drugi javni skladi ter pravne osebe s statusom neprofitne stanovanjske organizacije.

Sredstva se bodo lahko dodeljevala na dva načina. Prvi način je prenos sredstev na Stanovanjski sklad RS prek povečanja njegovega namenskega premoženja. Sklad je že zdaj odgovoren za izvajanje nacionalnega stanovanjskega programa ter za spodbujanje gradnje, obnove in vzdrževanja stanovanj. Z dodeljenim premoženjem bo lahko zagotavljal dodatna javna najemna stanovanja bodisi v lasti sklada bodisi v sodelovanju z občinami, drugimi javnimi skladi ali neprofitnimi stanovanjskimi organizacijami. Postopki prenosa in uporabe sredstev sledijo uveljavljenim praksam in vključujejo vse potrebne nadzorne mehanizme v skladu z Zakonom o javnih skladih, dodatne varovalke pa določa tudi predlagani zakon.

Na drugi strani predlog Zakona uvaja nov mehanizem financiranja gradnje javnih najemnih stanovanj – možnost ugodnega zadolževanja prek SID banke (Slovenska izvozna in razvojna banka). SID banka, ustanovljena na podlagi posebnega zakona, ima pomembno razvojno vlogo, tudi na stanovanjskem področju, kjer spodbuja gradnjo, obnovo in vzdrževanje stanovanj za širšo dostopnost prebivalstvu.

Predlagan Zakon omogoča izvajanje programa ugodnega zadolževanja z uporabo subvencionirane obrestne mere. S tem mehanizmom bo SID banka oblikovala posojilni program, prilagojen javni stanovanjski gradnji, z daljšo ročnostjo in ugodno, zakonsko določeno obrestno mero. Financiranje bo temeljilo na kombinaciji proračunskih sredstev za subvencijo obresti in dodatnih tržnih virov. Do ugodnih posojil bodo upravičeni vsi končni prejemniki, vključno s Stanovanjskim skladom RS. Predlog Zakona določa tudi ustrezne nadzorne mehanizme in obveznost poročanja o porabi sredstev.

S predlaganim Zakonom se prav tako uvaja obveznost sprejema dvoletnega načrta porabe sredstev, ki mora biti usklajen z Nacionalnim stanovanjskim programom. Načrt določa projekte gradnje ali obnove, predvidene ukrepe, načine izvedbe ter časovni okvir, in služi kot podlaga za proračunsko načrtovanje za naslednji dve leti. Sprejema ga Vlada RS.

Posebej je urejeno tudi ravnanje z nepremičninami v lasti države ali občin. Za potrebe javne stanovanjske gradnje se omogoča brezplačno odsvajanje premoženja, ustanovitev služnosti ali stavbne pravice. Projekti gradnje in obnove javnih najemnih ter oskrbovanih stanovanj so z zakonom opredeljeni kot projekti v javnem interesu.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 16. 6. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

* * *

S  strani DZ RS smo v pregled in pripombe prejeli predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: Zakon).

Predlog Zakona zasleduje več ključnih ciljev:

• izboljšanje pogojev za povečanje števila javnih najemnih stanovanj,
• jasna opredelitev pojmov javnih najemnih in oskrbovanih stanovanj,
• poenostavitev in racionalizacija postopkov oddaje stanovanj,
• prenova sistema neprofitnih najemnin za bolj vzdržno izvajanje projektov ob ohranjanju dostopnosti,
• stimulativnejši in manj birokratski sistem subvencioniranja, ki razbremenjuje občine,
• ureditev delovanja neprofitnih stanovanjskih organizacij.

Predlog Zakona med drugim predvideva enotnejši in poenostavljen sistem dodeljevanja subvencij za najemnine. Pomembne novosti vključujejo:

• Poenoten in poenostavljen bo način ugotavljanja upravičenosti do subvencij tako za neprofitno kot tudi za prosto oblikovano najemnino.
• Prijava na javni razpis za javna najemna stanovanja (prej znana kot neprofitna najemna stanovanja) ne bo več pogoj za pridobitev subvencije za prosto oblikovano najemnino.
• Subvencije za vsa javna najemna stanovanja bo krila država, medtem ko bodo občine financirale subvencije za tržna stanovanja – to predstavlja obrat trenutne ureditve.
• Dvignjen bo tudi vstopni prag za pridobitev subvencije za prosto oblikovano najemnino.

Glede izplačila subvencij najemnine in kritja stroška le-teh predlog Zakona predvideva, da najemodajalec za višino subvencije najemnine zniža znesek najemnine, to višino pa najemodajalcu plača pristojni občinski organ občine stalnega prebivališča upravičenca do subvencije najemnine. Trenutno sistem določa, da subvencije za neprofitna stanovanja krijejo občine, država pa subvencionira prosto oblikovane najemnine. Z novo ureditvijo se ta razmerja obrnejo – občine bodo krile subvencije za tržna stanovanja, država pa za vsa javna najemna in oskrbovana stanovanja.

Izplačevanje subvencij bo še naprej v domeni občinskih organov. Po koncu leta bodo lahko občine od države zahtevale povračilo izplačanih subvencij, a le za najemodajalce, ki so osebe javnega prava. Subvencije za tržna stanovanja bo še naprej v celoti krila občina.

Zaradi postopnega prilagajanja neprofitnih najemnin bodo izdatki države za subvencije postopoma naraščali do leta 2030, ko naj bi skupni strošek dosegel 20.386.878,00 EUR. Ker država občinam sredstva povrne z zamikom, bo do prvih proračunskih posledic prišlo šele v letu 2026.

Predlog Zakona skupaj s podzakonskimi akti predvideva štiriletno prehodno obdobje za postopno prilagajanje neprofitnih najemnin. To pomeni, da se bodo izdatki države povečevali postopoma, skladno z višanjem teh najemnin. Ker država občinam subvencije povrne z enoletnim zamikom, v letu 2025 še ne bo proračunskih posledic. Te se bodo pojavile v letu 2026, ko bo država že začela z izplačili po novi ureditvi.

Zaradi spremembe sistema financiranja subvencij – po katerem bodo občine krile subvencije za tržna stanovanja, država pa za vsa javna najemna stanovanja (z izjemo službenih) – se bodo občinski izdatki znižali. Razlog je v tem, da so subvencije za tržna stanovanja praviloma nižje kot subvencije za neprofitna stanovanja.

Po trenutno veljavni zakonodaji občine za subvencije neprofitnih stanovanj letno namenijo približno 13,97 milijona EUR, medtem ko država za tržna stanovanja namenja 10,71 milijona EUR. Po spremembi zakonodaje bi se občinski izdatki znižali za približno 3,3 milijona EUR letno, dolgoročno pa, po popolni prilagoditvi najemnin, celo za okoli 10 milijonov EUR letno.

Treba je poudariti tudi pozitiven vpliv na prihodke lastnikov stanovanj – predvsem občin in stanovanjskih skladov. Ker bo prilagoditev najemnin izrazitejša pri starejših stanovanjih, bo pri teh lastnikih tudi največji porast prihodkov. Ocenjuje se, da se bodo prihodki lastnikov po zaključku prehodnega obdobja povečali za 20 do 40 % glede na leto 2024.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 16. 6. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

* * *

S strani DZ RS smo v pregled in pripombe prejeli predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dolgotrajni oskrbi (v nadaljevanju: Zakon).

Predlagane spremembe prinašajo številne vsebinske izboljšave, katerih skupni cilj je večja preglednost, učinkovitost in dostopnost sistema. Ena ključnih novosti je jasnejša opredelitev storitev dolgotrajne oskrbe, s čimer se bo zagotovila večja transparentnost, predvsem pri določanju cen. Poleg tega se predvideva tudi bolj urejen postopek za primer, ko uporabnik začasno ne koristi storitev – ta bo bolj natančno urejal mirovanje pravic in plačil izvajalcem.

Zakon po novem poenostavlja postopke pri izbiri izvajalca oskrbe na domu v primerih, ko je občina ustanovitelj javnega zavoda. Prav tako se posodablja sistem usposabljanja za družinske oskrbovalce – predvideno je zmanjšanje obsega izobraževanja ter priznavanje že pridobljenega znanja, denimo s področja zdravstvene nege.

Na področju digitalnih storitev se uvaja natančnejša ureditev pravice do e-oskrbe, vključno z določbami o njenem izvajanju in financiranju. Usklajujejo se tudi finančni vidiki, predvsem razmejitev stroškov med zdravstvenim sistemom in sistemom dolgotrajne oskrbe, kar naj bi omogočilo bolj pravično in pregledno financiranje.

Spremembe posegajo tudi v opredelitev, kdo lahko nudi dolgotrajno oskrbo družinskemu članu. Poleg obstoječih upravičencev bo to omogočeno tudi določenim uživalcem pokojnin in širšemu krogu sorodnikov, vključno s sorodniki zunajzakonskih partnerjev. Poleg tega se poenostavlja zastopanje tistih, ki sami ne zmorejo uveljavljati svojih pravic.

Za večjo učinkovitost sistema se nadgrajuje tudi priprava osebnih načrtov oskrbe in jasneje določa uvrščanje na čakalne sezname. V določenih posebnih primerih – na primer pri odraslih invalidih – bo mogoča pridobitev pravic tudi brez posebne ocene upravičenosti. Poleg tega se izboljšuje sistem za sporočanje sprememb, ki vplivajo na upravičenost do storitev.

Predlog Zakona določa vključitev lokalnih skupnosti in njihovih predstavnikov v svete javnih zavodov, ki jih ustanavlja država. Dodatno se ureja položaj direktorjev javnih zavodov, kadar opravljajo pretežno drugo dejavnost (npr. socialno ali zdravstveno). Pomembna je tudi določitev prehoda obstoječih izvajalcev institucionalnega varstva v sistem dolgotrajne oskrbe, kar je ključno za nemoteno delovanje storitev in ohranjanje kontinuitete pri uporabnikih.

Dopolnitev 6. člena zakona uvaja novo nalogo države – zagotavljanje plačila prispevkov za obvezno zavarovanje DO za upravičence, ki so oproščeni te obveznosti. Prav tako se širi možnost neposrednega sklepanja pogodb z javnimi zavodi, ki izvajajo storitve oskrbe na domu – tudi če njihova ustanoviteljica ni RS, ampak druga občina. To sledi potrebam občin po večji fleksibilnosti in racionalnejšem upravljanju kadrovskih in finančnih virov ter omogoča hitrejšo organizacijo oskrbe, brez nepotrebnega administrativnega bremena, kot je koncesijski postopek.

Dopolnitev 48. člena zakona določa vire financiranja nastanitve in prehrane za uporabnike institucionalne oskrbe, ki stroškov ne zmorejo v celoti kriti sami. V takih primerih se stroški pokrivajo iz kombinacije sredstev uporabnika, njegovih zavezancev in občinskega proračuna.

K predlogu Zakona so priložene še naslednje priloge:

1. Pravilnik o pravilih glede bivanja, organizirane prehrane in tehnične oskrbe
2. Pravilnik o postopku uvrstitve na čakalni seznam, izbrisu iz čakalnega seznama, sprejema in rezervacije pri izvajalcu dolgotrajne oskrbe
3. Pravilnik o vsebini vloge in obrazcu za uveljavljanje samostojne pravice do storitev e-oskrbe za zavarovane osebe, stare 80 let in več
4. Pravilnik o metodologiji za razmejitev posrednih stroškov delovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije
5. Pravilnik o metodologiji za razmejitev posrednih stroškov delovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije
6. Pravilnik o podrobnejših pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do oskrbovalca družinskega člana

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 2. 6. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

* * *

Na spletnem portalu eDemokracija smo zasledili predlog Zakona o lastniški zadrugi delavcev (v nadaljevanju: Zakon), ki ga je pripravilo Ministrstvo za  solidarno prihodnost.

Podjetja v lasti zaposlenih so se izkazala kot bolj trajnostno naravnana in okoljsko odgovorna. Takšna podjetja kažejo večjo usmerjenost v zelene transformacije, vlaganja v zmanjševanje emisij ter večjo pozornost do neposrednih in posrednih vplivov na okolje in lokalno skupnost. Ključni razlog za sistematične razlike v trajnostnem delovanju med podjetji v lasti zaposlenih in tradicionalno lastninjenimi podjetji tiči v notranji obravnavi zunanjih učinkov (internalizaciji eksternalij). To pomeni, da se interesi lokalnega okolja izenačijo z interesi odločevalcev znotraj podjetja. Zaposleni, ki imajo kot solastniki tudi pravico soodločanja, so pogosto hkrati tudi prebivalci okolice in s tem osebe, ki bi jih netrajnostno poslovanje neposredno prizadelo. S tem se v veliki meri izniči problem negativnih eksternalij, obenem pa sama struktura lastništva spodbuja ustvarjanje pozitivnih eksternalij – kot so socialni, kulturni, športni in drugi programi, namenjeni lokalni skupnosti.

To potrjujejo tudi primeri iz Slovenije – občini Železniki in Žiri, kjer imajo ključna podjetja obliko delavskega lastništva, sodita med najboljše slovenske občine glede kakovosti življenja, zdravstvene slike prebivalcev, infrastrukture in nizke stopnje kriminala.

Predlog Zakona, opredeljen v 1. členu, vzpostavlja pravni okvir, ki omogoča delavcem posredno pridobivanje lastniškega deleža v podjetjih prek posebne pravne osebe – lastniške zadruge. Namen te ureditve je zagotavljanje dolgoročne, stabilne in vključujoče oblike lastništva zaposlenih v podjetjih, kjer delajo. Predvideva se, da je lastniška zadruga ustanovljena izključno z namenom pridobivanja, upravljanja in razpolaganja s kapitalskimi deleži ter uveljavljanja pravic, ki izhajajo iz članstva v zadrugi. Poleg tega se uvaja jasno določeno pot za prenos lastništva, ki podpira stabilno strukturo lastništva in trajnostno delovanje slovenskih podjetij ter sledi interesom lokalnih skupnosti in nacionalnega gospodarstva.

V 13. členu predlog Zakona predvideva tudi ukrepe za krepitev in nadaljnji razvoj lastniških zadrug. Država lahko s pomočjo teh ukrepov financira ali sofinancira projekte za informiranje javnosti, spodbujanje vključevanja zaposlenih v lastništvo podjetij ter za podporo krepitvi kapitalskih naložb zadrug. Sredstva za to so lahko zagotovljena iz državnega ali občinskega proračuna oziroma evropskih skladov. Ukrepe lahko izvaja pristojno ministrstvo ali izvajalci, izbrani prek javnih razpisov.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 2. 6. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

Za sodelovanje se vam že vnaprej zahvaljujemo.

* * *

S strani DZ RS smo v pregled in pripombe prejeli predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: Zakon).

Med drugim sprememba 38. člena prinaša novost glede pristojnosti za odločanje o izločitvi uradnih oseb nosilca javnega pooblastila. Po novem o izločitvi ne bo več odločal predstojnik organa, pristojnega za odločanje o pritožbi, oziroma resorni minister (če pritožba ni dovoljena), temveč kar predstojnik nosilca javnega pooblastila sam. Obstoječa ureditev, po kateri o izločitvi uradnih oseb nosilca javnega pooblastila odloča drug organ brez tehtnih vsebinskih razlogov, odstopa od splošne ureditve, ki velja za organe, kjer o izločitvi praviloma odloča predstojnik organa. Sedanja ureditev, po kateri o izločitvi odloča predstojnik organa, ki je pristojen za pritožbo, oziroma resorni minister, se še naprej uporablja za primere, ko gre za izločitev predstojnika nosilca javnega pooblastila. Predlagana sprememba usklajuje pristojnost za odločanje o izločitvi z ureditvijo, ki velja za druge organe, hkrati pa omogoča hitrejše in učinkovitejše odločanje ter s tem tudi pospešitev upravnih postopkov.

Iz enakega razloga se spreminja tudi pristojnost za odločanje o izločitvi uradnih oseb v upravnih zadevah državne pristojnosti, prenesenih z zakonom na samoupravne lokalne skupnosti. Ker zakon določa, da na prvi stopnji v teh primerih odloča občinska uprava (17. člen ZUP), je smiselno, da tudi o izločitvah uradnih oseb občinske uprave odloča njen predstojnik (doslej je to bil resorni minister). O izločitvi predstojnika občinske uprave pa bo še naprej odločal resorni minister, pristojen za zadevno upravno področje.

Zaradi večje jasnosti je bilo besedilo šestega in sedmega odstavka 38. člena dopolnjeno z izrecno navedbo, da gre za izločitve v zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravnih lokalnih skupnosti.

Prav tako se z novim 85.a členom celovito ureja način in kraj vročanja dokumentov v elektronski in fizični obliki za različne naslovnike: državne organe, organe samoupravnih lokalnih skupnosti, pravne osebe, samostojne podjetnike ter posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost, kot tudi odvetnike, notarje ter njihove pisarne. Tem subjektom se dokumenti praviloma vročajo po elektronski poti, medtem ko je vročitev v fizični obliki dopustna le izjemoma, kadar elektronska vročitev ni mogoča.

V večini primerov je nezmožnost elektronske vročitve posledica tehničnih ovir, vendar zakon ne izključuje tudi drugih razlogov. Ti se lahko pojavijo, kadar mora organ odločbo izdati v fizični obliki zaradi posebne narave zadeve, na primer ob specifičnem načinu izvrševanja pravic pred različnimi organi, vključno z organi drugih držav.

K predlogu Zakona sta priložena tudi:

1. Pravilnik o spremembah Pravilnika o ovojnici, vročilnici in drugih sporočilih za vročanje v upravnem postopku in
2. Pravilnik o tehničnih zahtevah za snemanje in izvedbo videokonference v upravnem postopku.

Vaše predloge, mnenja in pripombe nam lahko posredujete do vključno 16. 6. 2025 na elektronski naslov info@zdruzenjeobcin.si.

* * *