Ustanovitev

Združenje občin Slovenije je bilo ustanovljeno 2. februarja 1999 na pobudo desetih manjših občin (Beltinci, Borovnica, Divača, Naklo, Podvelka-Ribnica, Preddvor, Rogašovci, Starše, Sv. Jurij ob Ščavnici in Vodice). Razloga za ustanovitev sta predvsem dva: zaradi porasta števila občin in zaradi neustreznega financiranja občin. Nove občine so bile praviloma brez vsakršne upravne infrastrukture in niso imele zagotovljene tako rekoč nobenih lastnih prihodkov.


Združenje občin Slovenije s sedežem v Ljubljani je interesno združenje slovenskih občin, ki ima status reprezentativnega zastopnika lokalnih interesov. Združenje je oseba javnega prava, ki deluje v pravnem, gospodarskem in političnem interesu občin članic ter drugih slovenskih občin. Zastopa interese slovenskih občin na državni in mednarodni ravni ter se povezuje s sorodnimi institucijami in organizacijami doma kot tudi v tujini; prav tako sodeluje z drugimi pravnimi osebami, ki lahko združenju nudijo strokovna znanja in izkušnje s področja lokalne samouprave in gospodarskih javnih služb. Svoje cilje dosega s pomočjo tajništva in strokovnih odborov, tako da organizira različne prireditve, strokovne posvete, seminarje, delavnice, oblikuje predloge oziroma rešitve na področju lokalne samouprave in jih posreduje državnim organom. Združenje deluje kot informacijsko središče, občinam svetuje v pravnih, davčnih in gospodarskih vprašanjih ter skrbi za izdajo glasila in različnih strokovnih gradiv. Občinam nudi tudi strokovno podporo v procesu prilagajanja pravnemu redu Evropske unije, usposablja zaposlene v občinskih upravah in javnih podjetjih (zapolnjevanje kadrovske vrzeli) ter nudi druge konkretne projekte s ciljem modernizacije in profesionalizacije zaposlenih v občinskih upravah in javnih podjetjih.


K Združenju občin Slovenije lahko poleg občin pristopijo tudi druge pravne osebe, katerih članstvo je koristno zaradi njihovega strokovnega znanja in izkušenj ali njihovega siceršnjega pomena pri opravljanju določenih opravil, ki spadajo v delokrog občin.


Osamosvojitev Slovenije kot države leta 1991 je pomenila nov začetek za lokalno samoupravo. Ustava RS v 9. členu zagotavlja lokalno samoupravo, členi 138. do 144. Ustave RS pa podrobneje urejajo nekatera bistvena vprašanja lokalne samouprave. Na osnovi teh ustavnih določil je bila leta 1993/94 v Sloveniji potem tudi izpeljana reforma lokalne samouprave, ki pa vsaj v prvi fazi ni prinesla zaželenih rezultatov. Komune so bile resda odpravljene, vendar pa novim občinam niso bili zagotovljeni zadostni pogoji, da bi lahko avtonomno delovale. Vse bolj pa je postalo pereče tudi vprašanje vmesne upravne stopnje med državo in lokalnimi skupnostmi. Občine so bile kljub določenim ustavnim in zakonskim zagotovilom prepuščene tako rekoč na milost ali nemilost državi.