Opis |
Občina Tolmin leži v SZ Sloveniji na področju gornje Soške doline. Njeno središče predstavlja Tolminska kotlina, ki je stičišče štirih dolin: doline Soče proti Kobaridu, doline Soče proti Kanalu in Novi Gorici, doline Idrijce in Baške grape. Občina meji na sosednjo republiko Italijo in občine Kobarid, Bohinj, Železniki, Cerkno, Idrija, Nova Gorica in Kanal. Pokrajinsko zajema območje Ĺ entviške planote, dolino spodnje Idrijce, Baško dolino, dolino Tolminke s tolminsko bohinjskimi gorami, tolminsko kotlinico, tolminski del predalpskega hribovja ter severno obrobje Banjške planote in Trnovskega gozda. V občino se lahko pride iz več smeri. Z vzhoda nas pripelje cesta po dolini Idrijce, ki se priključi cestni povezavi po soški dolini med Novo Gorico in Bovcem. Edina železniška povezava poteka po dolini Bače, se dotakne Idrijske doline in nadaljuje po soški dolini navzdol. Najstarejši sledovi stalnejše poselitve segajo v sredino in drugo polovico 2. tisočletja pred n. št. V ta čas sodijo tudi ostaline bronastodobne stavbe z Mosta na Soči. Leta 1906 je skozi skoraj 7 km dolg predor v Podbrdu in po Baški grapi do Mosta na Soči prispel prvi vlak. Prav ta železnica je, ko se je razplamtel boj na soški fronti, na Tolminsko pripeljala številno vojaštvo takratne A-O monarhije. Prva svetovna vojna pa je prekinila bogato družabno in društveno življenje. Začrtana je bila nova meja, ki je prebivalce Posočja pustila na drugem bregu. Narodnoosvobodilno gibanje je imelo na Primorskem množično podporo. Prelomni dogodek je za Slovensko primorje pomenila kapitulacija Italije 8. septembra 1943. Vojne, ki je terjala številne tragične usode posameznikov, družin in vasi je bilo 1945. leta konec. Boj za pravične meje se je nadaljeval, ko je bila določena razmejitvena črta znotraj Julijske krajine (cona A, z Zavezniško vojaško upravo, in cona B, z Jugoslovansko vojaško upravo). Reka Soča je postala mejnik. Razdelitev je veljala do priključitve Posočja matični domovini septembra 1947. Ĺ e vedno je bila prisotna napetost ob meji, ki so jo umirili šele Osimskimi sporazumi (1975). Prva povojna leta označuje hitra industrializacija, ki je pospešila odseljevanje ljudi iz hribovskih vasi, z ljudmi pa se je večkrat poigrala tudi narava (povodnji 1925, obilne snežne padavine leta 1952, neurje 1960, potresa 1976 in 1998). |