04.03.2010 Starost: 10 let
Kategorija: Novice

ZOS VLOŽILO ZAHTEVO ZA OCENO USTAVNOSTI 1. ODSTAVKA 39. ČLENA ZAKONA O IZVRŠEVANJU PRORAČUNOV ZA LETI 2010 IN 2011

Ljubljana, 4.3.2010 - Združenje občin Slovenije (v nadaljevanju ZOS) je danes na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 1. odstavka 39. člena Zakona o izvrševanju proračunov za leti 2010 in 2011 (Ur.l. RS, št. 99/09, v nadaljevanju ZIPRS1011).


ZOS v svoji zahtevi izpodbija 1. odstavek 39. člena ZIPRS1011, ki se glasi:

39. člen

(povprečnina)

(1) čŒe vlada z reprezentativnimi združenji občin ne doseže dogovora iz prvega odstavka 11. člena Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 123/06 in 57/08), se v predlog proračuna vključi povprečnina, ki jo določi vlada. Vlada pri določitvi povprečnine upošteva stroške za financiranje na novo z zakonom določenih nalog, ki jih bodo občine začele opravljati v naslednjem proračunskem letu, in izračun ministrstva, pristojnega za finance, v katerem upošteva inflacijo in stroške nalog, ki so jih občine že opravljale na podlagi zakonov, pred letom za katerega se določa povprečnina.

ZOS meni, da izpodbijana določba ZIPRS1011 v neskladju z 9., 138. in 140. členom Ustave Republike Slovenije ter 9. člena Zakona o ratifikaciji Evropske listine lokalne samouprave (MELLS, zato je Ustavnemu sodišču RS predlagalo, da oceni ustavnost izpodbijane določbe, ugotovi njeno neskladnost z Ustavo RS, jo razveljavi ter Vladi RS naloži ustrezno izvajanje 2. odstavka 12. člena ZFO-1 (Ur.l. RS, št. 123/06).

Obrazložitev:

Po mnenju ZOS pravna ureditev, po kateri vlada samoiniciativno določa višino povprečnine, občinam ne omogoča celovitega financiranja nalog iz državne pristojnosti. ZFO-1 pri določanju povprečnine določa obvezen dogovor z občinami, kar občinam nudi zadosten vpliv na določanje višine povprečnine ter eventualno korekcijo izračunane povprečnine po formuli ministrstva, medtem ko v skladu z ureditvijo ZIPRS1011 sklenitev dogovora med Vlado in predstavniki reprezentativnih združenj občin sploh ni več potrebna, ampak ima Vlada možnost, da popolnoma mimo predlogov in potreb občin določa višino povprečnine, ne oziraje se na dejanske finančne posledice, ki so (bodo) občini nastale zaradi izvajanja naloge.

Občine skupaj z reprezentativnimi združenji občin tako nimajo nobenega formalnega vpliva na soodločanje o številnih z zakonom naloženih obveznosti iz državne pristojnosti, pa tudi ne na določanje povprečnine, ki je namenjena financiranju teh prenesenih obveznosti.

Lokalna samouprava je pravica in sposobnost lokalne oblasti, da v mejah Ustave in zakonov predpiše in ureja pomemben delež javnih zadev lokalne narave z lastno odgovornostjo in v interesu lokalnega prebivalstva. Za lokalno skupnost je izredno pomembno, da ima določen organizacijski status, status avtonomije od državne oblasti, ker ji olajšuje izvajanje njenih nalog in ji omogoča nastop navzven, zlasti tudi nasproti državni oblasti sami. Ko zakonodajalec pri normativnem urejanju javnih zadev nalogo določi kot izvirno pristojnost občine, mora lokalni skupnosti omogočiti, da vsaj deloma odloča o izvrševanju te naloge. Določitev novih nalog kot izvirnih pristojnosti občin na način, ki ne omogoča občini, da bi vsaj delno samostojno urejala z zakoni določene naloge in obveznosti, je v neskladju s prvim odstavkom 140. člena Ustave.

Lokalna samouprava je lahko samo zunanji videz, če nima finančne avtonomije in dovolj finančnih virov. Finančni viri so bistvenega pomena za presojo stvarnosti lokalne samouprave. Lokalne oblasti morajo imeti visoko stopnjo avtonomije glede svojih pristojnosti, ter načine in sredstva za njihovo uresničevanje in potrebne vire za njihovo izpolnjevanje. Da bi se izognili tveganju, da bi lokalni organi ostali brez sredstev za opravljanje nalog, ki jim jih nalaga zakon, morajo biti finančna sredstva, ki jim pripadajo, določena ob istem času kot njihove pristojnosti. Zakonodajalec lahko izbere dve možnosti: ali hkrati občinam zagotovi pokritje stroškov za izvajanje naloge tako, da to ne vpliva na delovanje občinske uprave, ali pa ne dodeli nobenih sredstev za ta namen in omogoči občinam, da same predpišejo davščine za pokritje stroškov. čŒe država dodeli občini nove naloge, ne da bi prišlo do državnega pokritja povečane občinske porabe, to pomeni poseganje v uravnoteženi sistem, ki je zagotovljen z občinskimi davki in državnimi finančnimi subvencijami. Določitev novih ali razširitev obstoječih nalog brez nadomestila pomeni za občine neposredno odvzemanje finančnih sredstev in poseg v njihovo avtonomijo.

Vlada je v skladu z drugim odstavkom 94. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS) dolžna pred sprejetjem predpisov iz svoje pristojnosti, ki zadevajo pristojnosti, delovanje in financiranje občin, zagotoviti ustrezno sodelovanje združenj občin. Vlada oziroma državni zbor sta dolžna pri urejanju tako pomembnega vprašanja, kot je financiranje občin, ki zagotavlja občinam finančno avtonomijo, ki je temeljni predpogoj njihove samoupravnosti, določiti ustrezen način sodelovanja občine pri določanju višine povprečnine. Ureditev, da lahko vlada, če z reprezentativnimi združenji občin ne doseže dogovora o povprečnini, sama določi povprečnino, pomeni izvotlitev pravice do sodelovanja občin ali njihovih reprezentativnih združenj iz 94. člena ZLS. ZIPRS1011 je z 39. členom občinam oziroma njihovim reprezentativnim združenjem onemogočil kakršenkoli učinkovit vpliv na določanje višine povprečnine, zato je v neskladju z načelom lokalne samouprave iz 9. člena Ustave in v neskladju s pravico lokalnih skupnosti do uresničevanja lokalne samouprave iz 138. člena Ustave. ZIPRS1011 občinam oziroma njihovim reprezentativnim združenjem ne omogoča ustreznega sodelovanja, saj jih obravnava kot nek posvetovalni organ, katerega stališče nima nobene pravno veljavne teže.

Iz drugega odstavka 11. člena ZFO-1 v povezavi s drugim odstavkom 12. člena izhaja, da se pri določanju višine povprečnine za leto 2010 upošteva povprečne stroške za občinske naloge za pretekla štiri leta, pri čemer se upošteva inflacija, ter na novo z zakonom določene naloge občin, ki jih bodo začele opravljati v naslednjem proračunskem obdobju, pri določanju višine povprečnine pa se ne upošteva nalog občin, ki so jih občine začele opravljati v letu sprejema proračuna, niti se ne upošteva, da se stroški obstoječih obveznosti, ki so bile na občine prenesene že v preteklosti, nenehno povečujejo. Za ponazoritev omenjenega neskladja pojasnjujemo, da navedeno določilo pomeni, da so se pri določanju povprečnine za leto 2010 upoštevali pretekli stroški občin v letih 2004 do 2008 ne pa na novo določene naloge občin, ki so jih občine začele opravljati v letu 2010. Upoštevale se niso tudi obveznosti, ki so jih občine začele opravljati v letu 2009, niti se ni upoštevalo, da so imele občine v letu 2009 občutno višje stroške iz naslova plačevanja oskrbe v vrtcih, povišanja plač kot posledice plačne reforme, socialnih transferjev, plačilom obveznega zdravstvenega zavarovanja brezposelnim osebam, plačilom družinskih pomočnikov, regresiranje oskrbe v domih za ostarele, zagotavljanjem prevozov v šolo, itd. Stroški financiranja teh nalog pa so (bodo) v letih 2010 in 2011 še narasli.


<  NOVELA ZAKONA O JAVNEM NAROČANJU