15.01.2010 Starost: 12 let
Kategorija: Novice

REDNA SEJA VLADE RS 14.1.2010

Ljubljana, 14. 1. 2010 – Na 63. redni seji je Vlada RS med drugim sprejela Stališča do mnenja Državnega sveta RS o predlogu Zakona o infrastrukturi za prostorske informacije. Vlada je tudi sprejela stališče glede zahteve Državnega sveta RS o ponovni obravnavi zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov v RS. Sprejeta je bila tudi Uredba o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji, Uredba o nadomestilu za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima in Uredba o dopolnitvi Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2007–2013 ter Sklep o številu in dodelitvi zaposlitev financiranih iz sredstev kohezijske politike. Prav tako pa je Vlada RS sprejela nekaj mnenj v zvezi s prejemanjem pokrajinske zakonodaje.


Stališča do mnenja Državnega sveta RS o predlogu Zakona o infrastrukturi za prostorske informacije

V mnenju državni svet podpira predlog Zakona o infrastrukturi za prostorske informacije, ki daje pravno podlago za medsebojno usklajenost in poenotenje zbirk prostorskih podatkov in z njimi povezanih storitev ter dostop do njih na enem mestu. Meni, da bi kazalo v prihodnje nameniti več pozornosti vprašanju standardizacije in večje kakovosti prostorskih podatkov.

Vlada je v svojem stališču do zapisala, da bo v letu 2010 zagotavljala izvajanje nalog, ki jih bo določil Zakon o infrastrukturi za prostorske informacije tako, da bodo zahteve Direktive INSPIRE izvedene pravočasno in vsaj v minimalnem obsegu, pri čemer bo proučila vse možnosti za črpanje razpoložljivih evropskih sredstev. Za celovito izvajanje nalog zakona o infrastrukturi za prostorske informacije bo vlada skladno z določili 41. člena Zakona o javnih financah zagotovila predvidena sredstva, ker meni, da je prenos Direktive INSPIRE nujen.

V mnenju državni svet zatrjuje, da so se cene geodetskih storitev občutno povečale s prehodom izvajanja geodetskih storitev na prosti trg, zato predlaga vladi, da preuči vprašanje cenovne politike geodetskih storitev. S tem v zvezi je vlada v stališču zapisala, da je Zakon o geodetski dejavnosti (ZGeoD) leta 2000 na novo uredil geodetsko dejavnost in geodetske storitve v Republiki Sloveniji z namenom, da se zagotovi višja strokovnost geodetske dejavnosti, zavaruje javni interes na področju izvajanja geodetskih storitev in doseže večjo pravno varnost naročnikov geodetskih storitev. Del geodetske dejavnosti, t.i. geodetske storitve, ki jih ne izvaja geodetska služba, izvajajo geodetska podjetja z dovoljenjem za izvajanje geodetskih storitev na trgu, kjer se cene teh storitev oblikujejo v skladu s tržnimi zakonitostmi.

MOP zaradi uskladitve z Direktivo o storitvah na notranjem trgu pripravlja spremembe ZGeoD, ki ureja pogoje za opravljanje geodetske dejavnosti v RS. Pri pripravi tega zakona je proučilo tudi vprašanje možnosti regulacije cen geodetskih storitev, predvsem z vidika zagotovitve nediskriminatornega obravnavanja ponudnikov storitev s sedežem ali prebivališčem v RS in tistih, ki imajo sedež v drugih državah članicah. Predpisovanje cen geodetskih storitev, ki bi v RS veljala samo za slovenska geodetska podjetja, za tuja podjetja pa ne, ni primerno in utemeljeno, saj bi prihajalo do »obrnjene diskriminacije«, ko bi bil domači ponudnik v slabšem položaju od konkurenčnega tujega ponudnika. Zato tudi predlog novega ZGeoD ne bo urejal cenovne politike geodetskih storitev.

Stališče vlade glede zahteve Državnega sveta RS o ponovni obravnavi zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov v RS

Vlada meni, da bo z navedenim zakonom, ki ga je državni zbor sprejel 18. decembra 2009, sklad po opravljenem osnovnem namenu svoje ustanovitve, to je vračilu zemljišč v denacionalizacijskem postopku, postal učinkovito orodje za izvajanje aktivne kmetijsko-zemljiške in gozdarske politike.

Na očitke državnega sveta glede zmanjševanje prihodkov sklada, zaradi česar naj bi postal proračunski porabnik, vlada odgovarja, da bo na podlagi simulacije učinkov zakona sklad pri uresničitvi načrtovanega obsega prodaje kmetijskih in stavbnih zemljišč ustvaril dovolj prihodkov, da bo še naprej lahko izvajal svojo osnovno funkcijo. Zaradi plačila dela koncesijske dajatve in prenosa zemljišč s sklada na občine finančno stanje sklada ne bo ogroženo, saj bo še vedno tekoče pozitivno.

Glede mnenja državnih svetnikov, da zakon odpravlja nadzor državnega zbora nad delom sklada, vlada poudarja, da gre za reševanje vprašanja izvajanja aktivne zemljiške politike in odpravljanja pomanjkljivosti v zvezi s tem. K izvajanju te politike lahko najbolj pripomore prav vlada s svojimi izvedbenimi ukrepi. Sklad upravlja z 10 odstotki vseh kmetijskih zemljišč v upravljanju, zato je njegova dejavna vloga na tem področju pomembna. Toda mogoča je samo tako, da na izvedbeni ravni vlada lahko usmerja dejavnosti. Predlagana sprememba je tudi v skladu z načelom delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Vlada je na podlagi Zakona o Vladi RS odgovorna državnemu zboru tudi za izvajanje zakonov in drugih predpisov ter za celotno delovanje državne uprave. Vloga državnega zbora pri nadzoru nad delovanjem sklada z novelo zakona ostaja, saj mu mora vlada letno poročati o dejavnostih in ukrepih tako, kakor je to doslej počel Nadzorni odbor sklada.

Prenos zemljišč s sklada na občine se bo izvajal po že ustaljenih postopkih na podlagi Zakona o javnih skladih. Zakon ponovno vzpostavlja prvotno merilo neodplačnega prenosa nezazidanih stavbnih zemljišč na občine v skladu z Zakonom o javnih skladih iz leta 2000 prav na podlagi sklepa državnega zbora iz januarja lani. V juliju 2008 sprejeti Zakon o javnih skladih je namreč skrčil obseg stavbnih zemljišč, ki jih mora država oziroma v njenem imenu sklad prenesti na občine. Prenosi nezazidanih stavbnih zemljišč na občine do sprejetja novega omenjenega zakona niso bili v celoti opravljeni, zato takšna rešitev urejuje do sedaj odprto vprašanje enakopravnega obravnavanja vseh občin.

Zakon tudi določa, da bo naloge iz 57. člena odslej izvajal sklad, pri čemer preide nanj potrebno število delavcev Zavoda za gozdove Slovenije. Pri tem vlada poudarja, da ne gre za nikakršen prenos javnih nalog, ki jih po zakonu opravlja zavod, temveč izključno za naloge, ki jih je zavod za plačilo že doslej izvajal za sklad. Rešitev je povsem smiselna tudi z vidika razmejevanja pristojnosti izvajanja javnih nalog zavoda in upravljanja lastnine, ki jo upravlja sklad.

Očitki državnih svetnikov glede koncesijskih razmerij, ki jih ureja zakon, so po mnenju vlade neutemeljeni. Zakon je predpisal osnovo za določitev koncesijske dajatve iz naslova koncesij za izkoriščanje gozdov v državni lasti, ki se podrobneje opredeli v koncesijskem aktu z uredbo in določil odstotek sredstev, ki iz tega naslova pripada občinam. To vprašanje je bilo namreč vse doslej nerešeno. 164. člen Zakona o varstvu okolja, na katerega se glede podeljevanja koncesij sklicuje tudi zdaj veljavni zakon o skladu določa, da če koncesijo na ravni dobrin podeli država, pripada del sredstev iz koncesije tudi občini. Sredstva, ki gredo občinam iz tega naslova, so namenska. Višina dajatve je primerljiva z izračuni dela koncesije, ki pripadajo občinam na naravnih dobrinah, kot na primer raba vode za proizvodnjo električne energije in rudarske pravice.

Uredba o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji

Uredba ureja ločeno zbiranje odpadnih baterij in akumulatorjev pri pravnih osebah (gospodarskih družbah) in kot ena od ločeno zbranih frakcij komunalnih odpadkov.

Z Uredbo se v slovenski pravni red prenaša Direktiva 2006/66/ES o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih, z vsemi spremembami (Direktiva 2006/66/ES). Vse baterije in akumulatorji se razvrščajo med prenosne, industrijske ali avtomobilske baterije in akumulatorje.

V skladu z Uredbo je prepovedano dajati v promet baterije ali akumulatorje, ki vsebujejo več kakor 0,0005% živega srebra glede na celotno maso (ne velja za gumbaste celice) in prenosne baterije ali akumulatorje, ki vsebujejo več kakor 0,002% kadmija glede na celotno maso (ne velja za varnostne in alarmne sisteme, medicinsko opremo in brezžično električno orodje). Baterije in akumulatorje, ki niso skladni z zahtevami Uredbe, je prepovedano dajati v promet. Tiste baterije in akumulatorji, ki niso skladni z zahtevami Uredbe in so dani v promet po 26. septembru 2008, je potrebno umakniti iz prometa.

Uredba uvaja ti. načelo podaljšane odgovornosti proizvajalca. V skladu s tem načelom je proizvajalec blaga odgovoren za ravnanje z blagom v celotnem življenjskem ciklu tega blaga in torej tudi z odpadkom, ki nastane po uporabi tega blaga. Tako so za organizacijo in financiranje sheme zbiranja odpadnih baterij in akumulatorjev ter nadaljnjega ravnanja z njimi (obdelava in recikliranje, odstranjevanje) odgovorni proizvajalci, pridobitelji in uvozniki baterij in akumulatorjev. Te obveznosti lahko izpolnjujejo samostojno ali v okviru skupnega načrta ravnanja z odpadnimi baterijami in akumulatorji. Vse zbrane odpadne baterije in akumulatorji, ki se jih da identificirati, je potrebno reciklirati. Odlaganje in sežig odpadnih avtomobilskih in industrijskih baterij in akumulatorjev sta prepovedana, dovoljeno pa je odlaganje preostankov po predelavi.

Uredba velja za vse baterije in akumulatorje, vključno s tistimi, ki so vgrajeni v naprave ali vozila. Zavezanci za storitve, ki jih organizirajo nosilci načrtov ali skupnih načrtov ravnanja z odpadnimi baterijami in akumulatorji, so končni uporabniki - pravne in fizične osebe.

Vsi končni uporabniki morajo imeti možnost brezplačnega prepuščanja ali oddajanja odpadnih baterij ali akumulatorjev.

Odpadne prenosne baterije in akumulatorji iz gospodinjstev se zbirajo na prodajnih mestih distributerjev (maloprodaja) ter kot ena od ločeno zbranih frakcij komunalnih odpadkov. Gospodinjstva jih lahko brezplačno oddajo tudi neposredno zbiralcu teh odpadkov. Končni uporabniki – pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki lahko brezplačno oddajo odpadne prenosne baterije in akumulatorje zbiralcu teh odpadkov. Zbiralcu ni treba brezplačno prevzeti le tistih odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev, ki nastajajo pri predelavi odpadnih naprav v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo.

Nosilci načrtov ali skupnih načrtov ravnanja z odpadnimi industrijskimi ali avtomobilskimi baterijami in akumulatorji morajo na svoje stroške zagotoviti zbiranje odpadnih industrijskih ali avtomobilskih baterij in akumulatorjev od končnih uporabnikov ter obdelavo in recikliranje zbranih odpadnih industrijskih ali avtomobilskih baterij in akumulatorjev.

Uredba o nadomestilu za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima

Uredba velja na najožjih vodovarstvenih območjih (VVO I), namenjenih varstvu vodnih virov za javno oskrbo s pitno vodo, določenih s 7 uredbami Vlade RS in je podlaga za izplačila nadomestil za leto 2010. Na podlagi podatkov iz leta 2009 gre za 1.402 ha ali 3% kmetijskih zemljišč od skupaj 41.434 ha kmetijskih zemljišč znotraj vodovarstvenih območij.

Upravičenci do nadomestil so kmetijska gospodarstva, ki izvajajo kmetijsko dejavnost na kmetijskih zemljiščih na VVO I in so imeli na dan 10. junij 2009 v Registru kmetijskih gospodarstev na teh območjih vpisan GERK ali del GERK-a. Zavezanci za izplačilo nadomestila so izvajalci javne službe oskrbe s pitno vodo, ki oskrbujejo prebivalce s pitno vodo iz virov, zavarovanih z vladnimi uredbami.

Ukrepi, za katere se bodo lahko izplačala nadomestila, so prepoved rabe gnojnice in gnojevke ter s tem povezan razvoz gnojnice in gnojevke izven VVO I, ter prepoved rabe fitofarmacevtskih sredstev.

Višina nadomestila je bila določena na podlagi Kataloga kalkulacij Kmetijsko svetovalne službe Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije iz leta 2007, ki je sicer podlaga za izdelavo poslovnih načrtov za pridobitev finančnih sredstev za kmetije iz Programov razvoja podeželja. Na osnovi grobih ocen predlagane višine nadomestil na VVO I lahko pomenijo povprečno dvig cene vode za 0,03 €/m3.

Pri Evropski komisiji hkrati poteka tudi postopek priglasitve državne pomoči s področja kmetijstva in ribištva, kot to izhaja iz določb Smernic Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju 2007-2013. V določbah uredbe je zato določena klavzula o mirovanju dokler Evropska komisija ne sprejme ali se šteje, da je sprejela, sklep o odobritvi sheme pomoči, ki je predmet te uredbe.

Uredba o dopolnitvi Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2007–2013

Z dopolnitvijo Uredbe želi vlada omogočiti hitrejše in učinkovitejše črpanje sredstev evropske kohezijske politike namenjenih razvoju regij.

Spreminja se 11. člen Uredbe, ki določa postopek za izbor in potrditev operacij na podlagi instrumenta javni razpis za izbor operacij. Doslej so se operacije, sofinancirane iz sredstev evropske kohezijske politike, lahko izbirale na podlagi dveh instrumentov, in sicer javnega razpisa ali neposredne potrditve operacij. Pri instrumentu javni razpis posredniško telo, na podlagi meril za izbor, ki so navedena v javnem razpisu, izbere operacije. Za prednostno usmeritev regionalni razvojni programi pa opredeljeni način ni primeren, saj je treba pri izboru navedenih operacij upoštevati, da gre za projekte z značajem regionalnega pomena. Zaradi tega je pri njihovem izboru treba spoštovati načelo partnerstva med državo in občinami pri določanju in uresničevanju razvojnih ciljev. Iz navedenega razloga je bilo treba instrument javni razpis za izbor operacij prilagoditi na način, da imajo pri izbiri operacij večjo vlogo razvojne regije in ne posredniško telo (pristojna institucija za regionalni razvoj na nacionalni ravni).

Z novim šestim odstavkom 11. člena uredbe se kot posebno obliko instrumenta javni razpis za izbor operacij uvaja javni poziv, na podlagi katerega se bodo v okviru prednostne usmeritve regionalni razvojni programi izbirale operacije za sofinanciranje.

Sklep o številu in dodelitvi zaposlitev financiranih iz sredstev kohezijske politike

S sklepom se na področju evropske kohezijske politike (cilj 1) Sklep vlade RS št. 54400-12/2006/7 z dne 28.9.2006 v točki 6 dopolni na način, da se glasi: »Ĺ tevilo in dodelitev zaposlitev financiranih iz sredstev kohezijske politike izven kadrovskega načrta organa po ministrstvih predstavlja indikativni okvir, ki se lahko skladno z izvedbeno strukturo in organizacijo kontrol za obdobje 2007-2013, naknadno tudi spremeni. O tem po posvetovanju s posredniškim telesom odloča organ upravljanja.« Vlada RS nalaga Službi Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, da do 30.4.2010 pripravi analizo zaposlitev iz sredstev tehnične pomoči programskega obdobja 2007-2013 po posameznih operativnih programih izvajanja evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji.

V času gospodarske negotovosti in neugodnih makroekonomskih gibanj je za Republiko Slovenijo ključno pospešeno črpanje evropskih kohezijskih sredstev. Ustrezna kadrovsko upravna struktura, ki se je sposobna hitro prilagoditi spremenjenim okoliščinam, je pri tem ključnega pomena.

Organ upravljanja na podlagi izvajanja tehnične pomoči ugotavlja, da je potrebno zaradi spremenjenih okoliščin med letoma 2006 (Sklep Vlade RS 2006) in 2010 (gospodarsko-finančna kriza, optimizacija delovnih nalog po resorjih in posledično prenos nekaterih notranjih organizacijskih enot med ministrstvi, ukrepi za pospeševanje črpanja evropskih sredstev) nujno ovrednotiti primernost Sklepa Vlade RS 2006 in ga prilagoditi v smislu zagotavljanja ustrezne kadrovske podpore za učinkovitejše delovanje sistema evropske kohezijske politike v RS v skladu s tedaj sprejetim sklepom, da »število in dodelitev zaposlenih, financiranih iz sredstev kohezijske politike izven kadrovskega načrta organa po ministrstvih predstavlja indikativni okvir, ki se lahko skladno z izvedbeno strukturo in organizacijo kontrol za obdobje 2007-2013, naknadno tudi spremeni«, o čemer na predlog organa upravljanja odloča Komisija Vlade Republike Slovenije za kadrovske in administrativne zadeve.

Organ upravljanja na podlagi poročila o pospeševanju črpanja sredstev kohezijske politike (sklep Vlade RS št. 54402-6/2009/13 z dne 30.07.2009) ter spremenjenih okoliščin predlaga, da se na podlagi razpoložljivih sredstev izvajajo zaposlitve iz sredstev tehnične pomoči evropske kohezijske politike (financiranje: 85% EU sredstva, 15% slovenska udeležba – integralna sredstva proračuna RS) in da se organu upravljanja omogoči fleksibilno upravljanje s kadri (odločanje o kvotah zaposlitev pri upravičencih na podlagi projektov tehnične pomoči in razpoložljivih sredstev), s čimer bo zagotovljeno lažje prilagajanje kadrovsko upravne strukture dejanskim potrebam pri upravičencih, ki so v tem primeru ministrstva, javni skladi, javni zavodi in javne agencije (torej organi državne in javne uprave), vključeni v izvajanje kohezijske politike v programskem obdobju 2007-2013.

Mnenje k predlogu Zakona o pokrajinah, ki ga je Državnemu zboru RS predložila skupina poslancev

Vlada je predlog zakona obravnavala skupaj s predlogi zakonov, ki urejajo ustanovitev pokrajin v Sloveniji, prenos nalog v pristojnost pokrajin, financiranje pokrajin, volitve v pokrajinske svete in volilne enote za volitve prvih pokrajinskih svetov, ki jih je skupina poslancev vložila hkrati in predstavljajo z vidika vzpostavitve pokrajin celoto. Ob tem je bilo ugotovljeno, da gre pri predlogih zakonov pretežno za dopolnjena besedila zakonov, ki so bili v zakonodajni postopek vloženi v letih 2007 in 2008 in se je glede njih zakonodajni postopek pred tretjo obravnavo končal z zaključkom mandata državnega zbora konec leta 2008.

Predlog zakona sledi konceptu pokrajin prejšnje vlade, ki je bil po opravljeni analizi pokrajinskih zakonov strokovno zavrnjen. Ključni razlog za strokovno zavrnitev tega koncepta pokrajin je bila predlagana regionalizacija na 12 do 14 pokrajin. To bi bile pokrajine s sorazmerno majhnim območjem in manjšim številom prebivalcev, ki bi bilo tudi močno različno od pokrajine do pokrajine. Zato bi bile to pokrajine z omejenimi razvojnimi potenciali, omejeno možnostjo lastnega gospodarskega razvoja, večjo odvisnostjo od centralne ravni in omejeno regionalno avtonomijo. Oblikovanje območja pokrajine in njen upravno političen položaj sta neposredno povezana z vprašanjem nalog, oziroma pristojnosti pokrajine ter finančnimi in drugimi materialnimi viri. Ker so pokrajinski zakoni prejšnje vlade izhajali iz strokovno neutemeljene regionalizacije, so vzpostavljali koncept pokrajin, ki ga vlada ne podpira. Povezanost predloga zakona o pokrajinah s konceptom manjših pokrajin izhaja iz določb, ki urejajo področja izvirnih nalog pokrajine, to je nalog regionalnega pomena in lokalnih zadev širšega pomena, ki jih opredeljuje prepodrobno in neuravnoteženo ter zato omejujoče.

Vlada meni, da predlog zakona v teh določbah poudarja predvsem upravno administrativno in servisno funkcijo pokrajine. Regulatorno in pospeševalno funkcijo, ki sta najpomembnejši za uresničevanje potreb in interesov prebivalcev pokrajin na področju njenih izvirnih nalog regionalnega pomena pa predlog zakona omejuje. V skladu s predlaganim zakonom bi pokrajine ob ustanovitvi, ali najpozneje v nadaljnjih dveh, treh letih, postale univerzalne izvajalke nalog iz državne pristojnosti, ki jih sedaj opravljajo teritorializirani organi državne uprave, tudi inšpekcije, kar bi močno vplivalo na samoupravni značaj pokrajin. Omejevanje z ustavo določenega pomena in vsebine pokrajinske samouprave, samostojnosti in neodvisnosti pokrajin kot posebnega politično upravnega teritorialnega sistema, pa je posebej razvidno iz vzpostavljenih razmerij med pokrajino in občinami na njenem območju. Določba, ki ureja svet občin, sicer formalno kot posvetovalni organ pokrajinskega sveta, dejansko pa kot organ, ki lahko pokrajinskemu svetu prepreči samostojno sprejetje pomembnih odločitev, je v nasprotju s temeljnimi načeli lokalne samouprave. Določbe zakona, ki v poglavju X. med prehodnimi in končnimi določbami urejajo prenos pristojnosti na pokrajine in roke za uskladitev področnih zakonov, oziroma uveljavitev posebnega zakona, s katerim naj bi bil prenos opravljen, medsebojno niso usklajene oziroma so odveč, ker so isti predlagatelji že predlagali poseben zakon o prenosu nalog v pristojnost pokrajin.

Vlada meni, da je utemeljena ustanovitev velikih pokrajin, pri čemer je glede sprejemanja odločitev pokrajinskih organov z njihovo sestavo treba zagotoviti vpliv ožjih območji pokrajin. Zaradi posebnih interesov, povezanih z zgodovinskimi, kulturnimi in drugimi posebnostmi ožjih območij pokrajin je treba določiti tudi pravico sodelovanja subregionalnih skupnosti pri sprejemanju odločitev pokrajinskih organov, vendar na način, ki ne bo posegal niti v samostojnost pokrajin niti v samostojnost občin. S tem bi bila omogočena izvedba decentralizacije v skladu z načeli subsidiarnosti v taki meri, da bi dejansko omogočala in poudarjala pokrajinsko avtonomijo. Vlada podpira postopnost procesa decentralizacije. To pomeni postopen prenos nalog na pokrajine in vzporedno s tem tudi postopno določanje virov financiranja njihovih nalog v skladu s koneksiteto. Pokrajine bi najprej opravljale naloge, ki so vezane na razvoj širših območij, torej naloge kohezijskega značaja. Pokrajin v začetku delovanja tudi ne bi smeli obremenjevati z opravljanjem državnih upravnih nalog. Vlada je tudi mnenja, da je pristojnosti pokrajin potrebno določiti z materialnimi področnimi zakoni. Okvir (področja) nalog pokrajin lahko določi zakon o pokrajinah, vendar na način, ki ne bo omejeval dodeljevanja pristojnosti najustreznejšemu upravnemu sistemu v skladu s subsidiarnostjo niti ob prvi decentralizaciji nalog, niti kdaj kasneje, bo pa dovolj usmerjevalen. Zaradi začetka dela pokrajin je treba že z zakonom o pokrajinah določiti lastne izvirne pristojnosti pokrajin, določiti postopen prenos ustanoviteljskih pravic v osebah javnega prava na področjih regionalnih nalog, prenos državnega premoženja in ustreznih kadrov za začetek dela pokrajinskih uprav. Vlada predloga zakona ne podpira.

Mnenje k predlogu Zakona o ustanovitvi pokrajin, ki ga je Državnemu zboru RS predložila skupina poslancev

S predlogom zakona je predlagana ustanovitev 13 pokrajin in določa posebni status Mestne občine Ljubljana. Ustanovitev pokrajin je podlaga za koncept pokrajin prejšnje vlade, ki je bil po opravljeni analizi pokrajinskih zakonov strokovno zavrnjen. Ključni razlog za strokovno zavrnitev tega koncepta pokrajin je bila predlagana regionalizacija na 12 do 14 pokrajin. 22. junija 2008 je bil izveden posvetovalni referendum o predlogu za ustanovitev 13 pokrajin in posebnega statusa MO Ljubljana. Udeležba na referendumu je bila nizka - 10,9 odstotna, kar ne glede na formalne rezultate za ustanovitev posameznih pokrajin pomeni, da so volivci z neudeležbo izrazili plebiscitarno nasprotovanje predlagani regionalizaciji. Prav v sedanjem kriznem obdobju se krepi spoznanje, da lahko zlasti pokrajine z dovolj velikim razvojnim kapitalom zagotovijo razvojni preboj, trajnostni dvig blagostanja in kakovost življenja. V primeru členitve Slovenije na predlaganih 14 pokrajin pa bi jih kar 6 imelo manj kot 100.000 prebivalcev in zelo skromen regionalni razvojni in drug potencial. To pa med drugim prinaša nujnost zmanjšanja predvidenih makroregionalnih pristojnosti, razdrobljenost regionalnih razvojnih potencialov, omejeno zmožnost gravitacijskega tekmovanja z močnimi in večjimi regijami in mesti sosednjih držav, torej vprašljivost učinkovitega delovanja pokrajine kot finančno čim bolj avtonomne, samozavestne evropske razvojne regije. Ĺ ibke pokrajine, številne s prevlado razvojno problematičnih območij, bi bile po vsej verjetnosti neenakopraven, močni državi še vedno zelo podrejen partner, izrazita regionalna razbitost Slovenije s številnimi pokrajinami bi torej še naprej omogočala sicer bolj subtilno nadaljevanje državne centralizacije. Skozi regionalno politiko in pokrajinsko zakonodajo je tako potrebno podpreti vzpostavljanje takih mehanizmov, ki bodo resnično omogočali skladnejši razvoj znotraj večje pokrajine in bodo preprečevali koncentracijo razvoja zgolj v njenem središču.

Vlada meni, da naj regionalizacija izhaja iz geografske in gospodarske strukture Slovenije, koncepta policentrizma in decentralizacije, upošteva pa naj sodobne procese evropskega regionalizma in procese ekonomske, informacijske in okoljske globalizacije. Ker je razvojna funkcija ključna, morajo pokrajine razpolagati s primernim regionalnim razvojnim potencialom, da bodo lahko optimalno opravljale osrednje, torej razvojno zasnovane funkcije oziroma naloge ter kakovostne javne storitve širšega regionalnega pomena. Temeljna kriterija za oblikovanje predloga za ustanovitev pokrajin v Republiki Sloveniji sta optimalna regionalizacija in decentralizacija države. Za dosego zadanih ciljev je potrebno vzpostaviti ustrezno ravnovesje med štirimi vidiki decentralizacije države in sicer: teritorialno, politično, upravno in fiskalno decentralizacijo. V tem okviru je treba vzpostaviti ustrezno teritorialno strukturo pokrajin s primernim obsegom nalog in zadostnimi finančnimi viri za izvajanje teh nalog. Vlada podpira ustanovitev za Slovenijo velikih pokrajin. Vlada predloga zakona ne podpira.

Mnenje k predlogu Zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin, ki ga je Državnemu zboru RS predložila skupina poslancev

Predlog zakona pomeni konkretizacijo določb zakona o pokrajinah, ki je tudi del predlaganega paketa zakonov, in ki prepodrobno in neuravnoteženo ter zato omejujoče urejajo področja izvirnih nalog pokrajine, to je nalog regionalnega pomena in lokalnih zadev širšega pomena. S posameznimi poglavji zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin se posega v področne materialne zakone in se jih spreminja in dopolnjuje tako, da se določa naloge, ki jih bodo opravljale pokrajine v svoji izvirni ali preneseni pristojnosti. Vlada meni, da gre za preveliko število nalog, ki se naenkrat prenaša na subjekte, ki jih še ni, pač pa se bodo rodile na isti dan, ko bodo morali naenkrat prevzeti breme nalog iz vseh 50-ih zakonov, ki jih vsebuje predlog zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin. V predlaganih spremembah in dopolnitvah področnih zakonov se kaže velika neuravnoteženost v obsegu in načinu pristopov za ureditev zadevne zakonske problematike, ki naj bi jo zahtevala ustanovitev pokrajin. Vlada tudi meni, da je na pretežnem delu področij, ki jih predlog zakona vsebuje, opaziti tendenco omejevanja pristojnosti prenesenih v izvirno pristojnost pokrajin, kar izraža po eni strani nerazumevanje pojma lokalne samouprave, po drugi strani pa še posebej pomena prenosa nalog v izvirno pristojnost pokrajin. Na nekaterih področjih si ministrstva pridržujejo pravice soglasja ali pritrditve k določenim aktom pokrajinskih organov. To je v nasprotju z doktrino lokalne samouprave in z Evropsko listino lokalne samouprave. Pokrajina kot samoupravna lokalna skupnost sicer lahko prevzame v izvajanje določeno število nalog državne uprave, ne more pa postati univerzalni izvajalec nalog državne uprave na terenu, ker bi to imelo najmanj dve negativni posledici: za pokrajino to, da bi jo breme državnih nalog zadušilo v njeni osnovni vlogi samoupravne lokalne skupnosti, ki šele nastaja, in ki je namenjena v prvi vrsti uresničevanju specifičnih interesov te skupnosti. Za državo pa bi to pomenilo, da bi s tem izgubila možnost neposrednega vplivanja na izvrševanje tistih nalog, pri katerih je potreben tak vpliv. Vlada meni, da predlog zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin poudarja predvsem upravno administrativno in servisno funkcijo pokrajine, regulatorno in pospeševalno funkcijo, ki sta najpomembnejši za uresničevanje potreb in interesov prebivalcev pokrajin na področju regionalnega razvoja pa zanemarja.

Vlada meni, da je utemeljena ustanovitev velikih pokrajin, ki bi omogočala izvedbo decentralizacije v skladu z načeli subsidiarnosti v taki meri, da bi dejansko omogočala in poudarjala pokrajinsko avtonomijo. Vendar pa vlada podpira postopnost procesa decentralizacije, to pomeni postopen prenos nalog na pokrajine in vzporedno s tem tudi postopno določanje virov financiranja njihovih nalog v skladu s koneksiteto. Pokrajinam je treba najprej določiti ključne izvirne pristojnosti ob upoštevanju njihove razvojne vloge in njihovega pomena pri uresničevanju strateških razvojnih ciljev Slovenije. Tako bo reorganizacija javne uprave z uvedbo pokrajin veliko bolj zanesljivo stekla, v skladu z oblikovanjem in usposabljanjem njihove predstavniške in upravne strukture. Pokrajine bi najprej opravljale naloge, ki so vezane na razvoj širših območij, torej naloge kohezijskega značaja. Pokrajin v začetku delovanja tudi ne bi smeli obremenjevati z opravljanjem državnih upravnih nalog. Vlada meni, da je pristojnosti pokrajin potrebno določiti z materialnimi področnimi zakoni. Okvir (področja) nalog pokrajin lahko določi zakon o pokrajinah, vendar na način, ki ne bo omejeval dodeljevanja pristojnosti najustreznejšemu upravnemu sistemu v skladu s subsidiarnostjo niti ob prvi decentralizaciji nalog, niti kdaj kasneje, bo pa dovolj usmerjevalen. Zaradi začetka dela pokrajin je treba že z zakonom o pokrajinah določiti lastne izvirne pristojnosti pokrajin, določiti postopen prenos ustanoviteljskih pravic v osebah javnega prava na področjih regionalnih nalog, prenos državnega premoženja in ustreznih kadrov za začetek dela pokrajinskih uprav. Vlada predloga zakona ne podpira.

Mnenje k predlogu Zakona o financiranju pokrajin, ki ga je Državnemu zboru RS predložila skupina poslancev s prvo podpisanim Jožetom Tankom

Predlog zakona je torej del paketa pokrajinske zakonodaje prejšnje vlade in sledi njenemu konceptu pokrajin, ki je bil po opravljeni analizi pokrajinskih zakonov strokovno zavrnjen. Ključni razlog za strokovno zavrnitev tega koncepta je bila predlagana regionalizacija na 12 do 14 pokrajin. To bi bile pokrajine s sorazmerno majhnim območjem in manjšim številom prebivalcev, ki bi bilo tudi močno različno od pokrajine do pokrajine. Zato bi bile to pokrajine z omejenimi razvojnimi potenciali, omejeno možnostjo lastnega gospodarskega razvoja, večjo odvisnostjo od centralne ravni in omejeno regionalno avtonomijo. Ker so pokrajinski zakoni prejšnje vlade izhajali iz strokovno neutemeljene regionalizacije, so vzpostavljali koncept pokrajin, ki ga aktualna vlada ne podpira. Predlog zakona je glede na predlog teritorialne členitve Slovenije in na predlog prenosa pristojnosti na pokrajine sicer pripravljen korektno, vendar ni v skladu s stališčem vlade o optimalni regionalizaciji, postopni izvedbi decentralizacije v skladu s subsidiarnostjo in določanjem virov financiranja pokrajinskih nalog v skladu s koneksiteto.

Nov koncept ustanovitve pokrajin predvideva postopen prenos pristojnosti na pokrajine, kar ima za posledico tudi drugačen način financiranja. Lastni viri pokrajin bodo prihodki od koncesij in okoljskih dajatev, ki jih na podlagi zakona predpiše pokrajina, prihodki od plačil za storitve pokrajinskih javnih služb, prihodki od stvarnega in finančnega premoženja pokrajin in prihodki od davkov ali dela davkov, določenih z zakoni, ki te davke urejajo po opravljeni analizi fiskalne kapacitete posamezne pokrajine in določitvi nalog regionalnega pomena. Oboje bo potrebno opraviti v prvem mandatu dela pokrajin. Vlada predloga zakona ne podpira.

Mnenje k predlogu Zakona o volitvah v pokrajinah, ki ga je Državnemu zboru RS predložila skupina poslancev

Predlog zakona o volitvah v pokrajinah ureja le volitve v pokrajinski svet, torej ne upošteva koncepta neposrednih volitev predsednika pokrajine. Volitve v pokrajinski svet se izvajajo po proporcionalnem volilnem sistemu z obveznimi volilnimi enotami, ki jih določi pokrajinski svet s splošnim aktom. Vlada meni, da način oblikovanja volilnih enot ter način sprejema akta o volilnih enotah nista ustrezna. Predlog zakona ne upošteva zadnjih sprememb in dopolnitev zakona o lokalni samoupravi iz leta 2008 (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalnih volitvah ZLV-H, Ur. list RS, št. 45/08). Predlog zakona tako ne določa oziroma pomanjkljivo določa sestavo volilnih odborov glede na sorodstvena in njim podobna razmerja, kar ureja ZLV-H glede na zahtevo Ustavnega sodišča RS. V zakonu prav tako ni upoštevana druga pomembna novost, ki izhaja iz odločbe ustavnega sodišča in je urejena v ZLV-H, to je ugotavljanje izida volitev po pošti.

Vlada meni, da je utemeljena ustanovitev velikih pokrajin, pri čemer je glede sprejemanja odločitev pokrajinskih organov z njihovo sestavo treba zagotoviti vpliv ožjih območji pokrajin. Glede na pomembnost določitve volilnih enot zaradi zagotovitve enakomerne zastopanosti prebivalstva s celotnega območja pokrajine, vlada meni, da je poleg splošnega načela oblikovanja volilnih enot, da je en član sveta voljen na približno enako število prebivalcev, potrebno upoštevati tudi geografsko zaokroženost in skupne kulturne in druge značilnosti območja volilne enote. Poleg tega vlada meni, da bo določanje in kasnejše spreminjanje volilnih enot s splošnim aktom, za katerega je potrebna le večina opredeljenih glasov pokrajinskega sveta, povzročilo nestabilnost v volilnem sistemu volilnih enot, saj bo za vsakokratne volitve možno akt spreminjati na enostaven način. Vlada predloga zakona ne podpira.

Mnenje k predlogu Zakona o volilnih enotah za volitve v prve pokrajinske svete, ki ga je Državnemu zboru RS predložila skupina poslancev

S predlogom zakona o ustanovitvi pokrajin je predlagana ustanovitev 13 pokrajin in določa posebni status Mestne občine Ljubljana. Predlog zakona o volilnih enotah za volitve v prve pokrajinske svete je pripravljen korektno in v skladu s teritorialno členitvijo Slovenije na trinajst pokrajin in poseben status Mestne občine Ljubljana. Vendar predlagana regionalizacija ni v skladu z mnenjem vlade, da je za Slovenijo ustrezna ustanovitev velikih pokrajin ter da naj regionalizacija izhaja iz geografske in gospodarske strukture Slovenije, koncepta policentrizma in decentralizacije, upošteva pa naj sodobne procese evropskega regionalizma in procese ekonomske, informacijske in okoljske globalizacije. Vlada meni, da je tako mogoče zagotoviti, da bodo imele pokrajine dovolj velik regionalni razvojni potencial in bodo lahko optimalno opravljale osrednje, torej razvojno zasnovane funkcije oziroma naloge ter kakovostne javne storitve širšega regionalnega pomena. Vlada predloga zakona ne podpira.


< SESTANEK NA GURS NA TEMO VZPOSTAVITVE SISTEMA MNOŽIČNEGA VREDNOTENJA NEPREMIČNIN