02.12.2008 Starost: 11 let
Kategorija: Novice

INTERVJU Z MINISTRICO MAG. ZLATO PLOŠTAJNER

Ljubljana, 2. 12. 2008 – Danes je bil objavljen prvi intervju z novo ministrico za področje lokalne samouprave in regionalnega razvoja. Ministrica je v intervjuju poudarila, da se je treba vprašanja ustanovitve pokrajin lotiti takoj. V četrtek se bo ministrica srečala s člani Predsedstva Združenja občin Slovenije.


 

Za vami je prvi teden v vlogi ministrice. So stvari, ko ste jih malo podrobneje pogledali, takšne, kot ste pričakovali?

V osnovi so takšne, kot sem pričakovala, saj sem službo vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko z različnih vidikov poznala že prej. Seveda pa so v podrobnostih številne zadeve nove, s katerimi se šele seznanjam in tudi razmere morda niso vedno takšne, kot bi človek pričakoval na začetku. A to je sestavni del učenja vsakega ministra, ki začne voditi nek resor, tako veliko službo, kot je naša z 200 zaposlenimi, z zelo številnimi področji in aktivnostmi.

 

Bi lahko po prvem tednu že rekli, katera bodo glavna, bolj izpostavljena področja, s katerimi se bo služba ukvarjala, tista, ki jim boste dali prioriteto?

Že glede na naravo službe imamo določene prioritete. Ena od njih bo prav gotovo krepitev lokalne samouprave na prvem nivoju, se pravi vloge in pomena ter tudi moči in avtonomije občin. Drugo bo nadaljnji razmislek o regionalizaciji Slovenije, o pokrajinah, s ciljem, da pridemo do zadostnega konsenza na tem področju, ki nam bo omogočil tudi njihovo ustanovitev.

 

Ker smo tudi služba za regionalno politiko, bomo morali precej dela opraviti tudi z vidika koncipiranja regionalne politike in ukrepov regionalne politike v Sloveniji, kot tudi z vidika razmisleka o vlogi in mehanizmih regionalne politike, ki jih bomo vgrajevali v okviru evropske kohezijske politike, predvsem za naslednjo finančno perspektivo. Prve priprave nanjo že tečejo. Vemo, da se bomo morali v okviru tega mandata zelo aktivno lotiti priprave novih programskih dokumentov na področju črpanja kohezijskih sredstev, tako da je to tudi področje, kateremu bomo morali v vsakem primeru posvečati ustrezno pozornost.

 

Krepiti nameravamo različne oblike evropskega teritorialnega sodelovanja, ki predstavlja pomemben instrument izvajanja regionalne politike in se tudi s tega vidika pripravljati na naslednjo finančno perspektivo, kjer naj bi tovrstne oblike sodelovanja dobile še večjo težo.

 

Ena od prioritetnih nalog pa je tudi analiza delovanja institucionalnega sistema za črpanje evropskih sredstev in oblikovanje predloga za njegovo izboljšanje s ciljem povečati učinkovitost črpanja in doseganja zastavljenih razvojnih ciljev.

 

Vaš predhodnik, prejšnji minister Ivan Žagar nasprotuje sistemskim spremembam na področju črpanja evropskih sredstev. Kakšno je vaše stališče, se na tem področju obetajo kakšne spremembe?

Že koalicijski sporazum govori o tem, da bo vlada sistemu črpanja in njegovemu izboljšanju posvečala obilo pozornosti. Verjamem, da bomo v zelo kratkem času opravili podrobno analizo sistema in videli, kje so možnosti za izboljšave. Nikakor pa ne bomo šli v neke zelo radikalne posege, ki bi pomenili, da bi se pravzaprav na novo ukvarjali z izgrajevanjem sistema in s tem morda še bolj odmaknili črpanje evropskih sredstev.

 

Ukvarjali se bomo predvsem s tem, kako sistem izboljšati, da bo lahko čim bolj učinkovito opravljal svojo vlogo. Tu ne gre le za razpravo o organu upravljanja, ki je lociran pri službi vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ampak za celoten sistem vseh ostalih institucij, ki so vključene v sistem črpanja, pri čemer pomembno vlogo igrajo resorna ministrstva, ki so odgovorna za pripravo razpisov in projektov. Seveda je pomemben tudi postopkovni vidik, kjer tudi obstajajo možnosti za izboljšanje. Znotraj tega se bo odvijala diskusija med resorji in na vladi, ki bo dala odgovore na vprašanje, kakšne spremembe na tem področju potrebujemo.

 

Kakšna pa je vaša ocena o dosedanjem črpanju teh sredstev; je Slovenija morda zaradi pomanjkljivosti sistema kaj zamudila, bi lahko bila uspešnejša?

Rekla bi, da še nismo nič zamudili. Prejšnjo finančno perspektivo 2004-2006 vezano na EPD po podatkih, ki so mi na voljo, zaključujemo uspešno, saj bomo, kot trenutno kaže, lahko počrpali večino razpoložljivih sredstev. Obenem smo sedaj v drugem letu izvajanja sedanje finančne perspektive, na terenu teče precejšnje število projektov, ki so bili skozi razpise že odobreni oz. so dobili zeleno luč za izvajanje.

 

Tako da smo prvi korak naredili, seveda pa je drugo vprašanje povračil iz evropskega proračuna, ki glede na planiran obseg zamujajo.

 

Tu je jedro razprave, ki trenutno teče tudi v medijih, da je pravzaprav potrebno pospešiti predvsem pripravo zahtevkov za povračilo s strani Slovenije do Evropske komisije, da bomo lahko zagotavljali hitrejše povračilo sredstev, ki jih sedaj državni proračun zalaga v odnosu do prijaviteljev. Tu je tisto polje iskanja izboljšav sistema, o katerem sem govorila. Ne gre le za organ upravljanja, ampak za vse, ki v tem črpanju sredstev sodelujejo: resorna ministrstva kot vsebinski predlagatelji in pripravljavci razpisov oz. posameznih predvsem večjih projektov, ki morajo razpise in projekte pripraviti pravočasno, plačilni organ in druge institucije vpete v institucionalni sistem črpanja sredstev.

 

čŒe preidemo na drugo področje, za katerega je pristojna vaša služba, na lokalno samoupravo. Koalicijski sporazum napoveduje pripravo sprememb zakona o financiranju občin. Lahko morda že napoveste, v kolikšnem času bi lahko bil ta zakonski predlog pripravljen?

Težko bi rekla, koliko časa nam bo to vzelo. Prav gotovo pa je financiranje občin problem, s katerim se ukvarjamo že od začetkov reforme lokalne samouprave. Tu smo počasi izgrajevali neke pristope, dokončnih rešitev pa zagotovo še nimamo.

 

Glede na raznolikost občin in vzpostavljen sistem je težko zadovoljiti želje in potrebe vseh. Je pa prav gotovo potrebno iskati ravnotežje med na eni strani solidarnostjo, zagotavljanjem ustrezne ravni uslug vsem občanom in občankam, ne glede na to, v kateri občini prebivajo, in na drugi strani spodbujanjem razvojne naravnanosti občin. Sistem financiranja mora namreč občine spodbujati tudi k temu, da vlagajo lastne napore v pridobivanje dodatnih virov za svoj razvoj, kot tudi za zagotavljanje občanom dodatnih uslug, ki so v nekih okoljih zaželene ali potrebne.

 

V tem okviru je v koalicijskem sporazumu zamisel o formiranju solidarnostnega sklada kot oblike zagotavljanja dodatnih sredstev tistim občinam, ki sredstva potrebujejo, da bi lahko zagotovile svoje usluge občanom na isti ravni kot razvitejše občine. Po drugi strani je v koalicijskem sporazumu izpostavljena finančna avtonomija občin. Tako se bodo nadaljevala prizadevanja, da bi občinam v čim večjem obsegu zagotovili njihove lastne vire, s katerimi bi razpolagale glede na svoje prioritete in potrebe, kar bi zmanjšalo njihovo sedanjo odvisnost od države.

 

Gre za kompleksna, zahtevna vprašanja, o katerih se vodi razprava že skozi vse mandate in to razpravo bomo vodili tudi vnaprej, ne le znotraj resorja, ampak tudi z zunanjimi strokovnjaki in predstavniki lokalnih skupnosti. O vsaki rešitvi mora biti opravljena temeljita razprava in analiza njenih posledic, preden bi jo implementirali kot zakonsko rešitev.

 

Kje vidite tiste vire, ki bi posledično zagotovili večjo avtonomijo občin?

Viri so lahko tako na področju davkov kot drugih pristojbin. Eden od tistih, o katerih se zelo veliko govori, je davek na nepremičnine, kar poznajo tudi v večini držav, s katerimi se običajno primerjamo. Vendar pa ne bi izpostavljala zgolj tega davka, saj so tu še druge možnosti, ki pa jih je treba proučiti in ugotoviti, kaj doprinesejo k večji finančni avtonomiji občin.

 

Seveda financiranja občin ne moremo gledati ločeno od financiranja državnega proračuna, in tu bo še potrebna razprava. Prav tako je to vezano na pristojnosti občin, kjer razprava tudi še ni zaključena. V zadnjem obdobju se je slišalo predvsem o prenosu pristojnosti na pokrajine, manj smo morda razmišljali o tem, da bi država kakšne pristojnosti prav gotovo še lahko prenesla tudi na občine. Sistem moramo premisliti v trikotniku, država-pokrajina-občina, tako z vidika pristojnosti kot z vidika financiranja, in v tem okviru zagotoviti ustrezno avtonomijo tako prve kot druge ravni lokalne samouprave, tudi v finančnem smislu.

 

Bi torej prišlo do precejšnje spremembe sedanjega sistema financiranja, ki v precejšnji meri temelji na dohodnini?

čŒe rečemo tako poenostavljeno, je dohodnina zelo pomemben vir, ni pa edini. V Sloveniji si ne smemo delati utvar, da bomo na tem področju delali neke radikalne posege, da bomo radikalno posegli v sistem financiranja, še posebej ne v časih, kot se nam obetajo, ko se bo finančna kriza prav gotovo kazala tudi v državnem proračunu in v proračunih lokalnih skupnosti. Gre bolj za spremembe, s katerimi bomo počasi, zelo premišljeno krepili finančne vire in finančno avtonomijo lokalnih skupnosti s ciljem zagotavljanja trajnih in stalnih finančnih virov, ki so v večji meri odvisni tudi od lastnih prizadevanj in razvojne uspešnosti lokalne skupnosti.

 

Seveda bo morala tudi solidarnost ostati še vnaprej vgrajena v sistem, da bo omogočala manj razvitim lokalnim skupnostim, da bodo lahko svojim občankam in občanom nudile ustrezno raven uslug. Na kakšen način, pa je še odprto vprašanje, kot je odprto vprašanje, kako upoštevati različnost občin pri zagotavljanju finančnih virov, kar je bilo aktualna tema tudi ob zadnjih spremembah zakona o financiranju občin, s katerimi so bili nekateri bolj, drugi manj zadovoljni.

 

Tem zadnjim spremembam zakona o financiranju občin so nekateri očitali, da ne odpravljajo v celoti neustavnosti, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče. Kakšno je vaše stališče?

O tem se še ne bi želela opredeljevati in bi se pustila podučiti strokovnim službam. Glede na to, da nisem pravnica, trenutno težko presojam, ali so spremembe pravi odgovor na odločitev ustavnega sodišča ali ne. Je pa gotovo skozi pobudo nekaterih občin na ustavno sodišče v ospredje stopilo vprašanje razmerja med solidarnostjo in spodbujanjem - tudi z mehanizmi financiranja - razvojne naravnanosti občin.

 

Morda si je treba vzeti čas za neko analizo, da ne govorimo na pamet in presoj ne delamo preveč na nekih občutkih in ob pomanjkanju temeljitejših analiz. Zato se bomo prav gotovo lotili analize učinkov sprememb, ki so bile uvedene v sistem, in njihovega odražanja pri posameznih občinah. To bo lahko bistveno boljša osnova za razpravo o tem, kaj so dejansko spremembe prinesle.

 

Posebej je bilo izpostavljeno glavno mesto. Ljubljanski župan pričakuje vrnitev sredstev, ki jih je Ljubljana izgubila zaradi novega zakona o financiranju občin. Kje vidite rešitev za glavno mesto?

Vprašanje je zagotovo kompleksno. Občine imajo do novega modela financiranja različen odnos, ene odločitev pozdravljajo, druge so bile z njo prizadete. Kot nepravnica težko sodim, da bi iz tega nastal nek dolg države do katere koli občine. Tudi ko sem pregledala odločbo ustavnega sodišča, me to ni napotilo k takšnemu razmisleku. Seveda pa vem, da so nekatere od občin dobile manj sredstev, kot bi jih po prejšnjem modelu financiranja in da jim to lahko predstavlja tudi težavo z vidika izvajanja nalog v obsegu in na ravni, kot so ju bili občani vajeni v preteklih letih. S tega vidika je to prav gotovo problem, s katerim se bomo ukvarjali in videli, na kakšen način se ga da reševati. Težko pa bi rekla, da bomo občini Ljubljana kar koli vračali.

 

Bi bila za Ljubljano, kot se je omenjalo, prava pot iskanje rešitev skozi zakon o glavnem mestu?

Prav gotovo v veliki meri. Ljubljana ima kot glavno mesto neke posebnosti in tudi posebne naloge, ki jih opravlja, zato sploh obstaja ta zakon in v njegovem okviru bi morali rešiti številne težave, ki jih ima prestolnica. Vendar je ta zakon v pristojnosti ministrstva za javno upravo in dogovarjanje poteka na tej relaciji.

 

Na predstavitvi pred odborom v državnem zboru ste rekli, da je ustanovitev pokrajin nujna. Se vam zdi realna možnost, da do njih pride v vašem mandatu?

Presoja o tem, kaj je realno, je lahko zelo različna. Zdi se mi predvsem nujno, da se tega vprašanja lotimo. Zelo priročno bi lahko bilo to vprašanje pustiti ob strani, glede na razmere, ki smo jih imeli ob koncu prejšnjega mandata, in ker se zavedam, da bo iskanje političnega konsenza okoli pokrajin morda precej težavno. K temu nas ne napotujejo le izkušnje ob koncu preteklega mandata, tudi ob koncu predhodnega smo bili priča podobnemu razpletu.

 

Napačno pa bi se mi zdelo umakniti aktivnosti na tem področju in nekaj časa mirovati, ker bi se to lahko razumelo, kot da pokrajin pravzaprav niti ne potrebujemo in da niso prioritetno vprašanje znotraj Slovenije. Pokrajine kot drugo raven lokalne samouprave potrebujemo, ker nam ta vmesna raven izjemno manjka, ko pripravljamo različne razvojne projekte in razvojne aktivnosti.

 

Najprej mislim pristopiti k ustanovitvi posebne delovne skupine širšega tipa, kjer bomo identificirali vprašanja, o katerih je potrebno opraviti razpravo in po potrebi pripraviti dodatna strokovna gradiva. Na tej podlagi se bo potem lažje vodilo strokovno-politično razpravo v strokovni, politični in širši javnosti.

 

Kako dolgo bo ta proces trajal, bi težko ocenjevala, saj ni odvisno le od angažmaja naše službe in hitrosti pripravljanja različnih rešitev ter argumentov, ampak tudi od pripravljenosti vseh v Sloveniji za politični dialog na podlagi strokovnih argumentov. Upam, da bo ta dialog v prvi vrsti predvsem vsebinski, ker sem zagovornica stališča, da se je najprej treba dogovoriti, kaj je vsebina pokrajin in šele na podlagi tega, kakšno bo njihovo število.

 

Zelo bi mi bilo ljubo, če bi v času mojega mandata uspeli zaključiti razpravo in ustanovili pokrajine. Glede na izkušnje preteklih dveh mandatov pa sebi tukaj ne bi postavljala nekih zelo optimističnih ciljev, da tako prav gotovo bo.

 

Kolikšno število pokrajin bi se vam zdelo smiselno?

To je tista magična številka ... Tudi vam je ne morem povedati. Ne gre za to, da nimam neke lastne presoje, vendar mislim, da bi bilo zgrešeno, da se v tej svoji vlogi opredelim do števila že vnaprej. Potem bi pravzaprav izgledalo, kot da razprave o tem ne potrebujemo. čŒe sama ne bi dopuščala, da lahko svoje stališče tudi spremenim, potem tega tudi od drugih ne bi smela pričakovati.

 

Ne bi si želela s pozicije moči prejudicirati nekih odločitev ali pa ustvarjati občutka, da je neka rešitev edina možna in prava. Zato se mi zdi prav, da to zadržim zase in pustim, da skozi strokovni in politični dialog vzpostavimo maksimalni možni konsenz o tem, kakšne in koliko pokrajin bi ustanovili. Pokrajine niso pomembne le z razvojnega vidika, ampak so nujno potrebne tudi z vidika teritorialnega sodelovanja v Evropi. Evropska komisija slednjemu daje zelo veliko težo in verjetno bo imelo še večjo težo v naslednji finančni perspektivi. Da o njihovi potrebnosti z vidika decentralizacije in krepitve lokalne samouprave niti ne govorim.

 

Ves čas se poudarja, da so pokrajine nujne za hitrejši in skladnejši razvoj. Kaj pa, če do pokrajin ne pride, kje potem iskati tiste možnosti, da bo razvoj vendarle hitreje stekel na tistih območjih, ki so mogoče danes slabše razvita?

Služba bo sedaj morala na nek način delovati dvotirno. Eno je vprašanje regionalizacije Slovenije skozi pokrajine, drugo je razvijanje sistema in ukrepov regionalne politike tudi v situaciji, ko pokrajin nimamo. V javnosti se zdaj včasih ustvarja vtis, da boš lahko samo skozi svojo pokrajino izvajal ali imel vpliv na lasten regionalni razvoj in dostop do nekih virov, ki bodo omogočali ta regionalni razvoj. Znotraj takšnega pojmovanja pokrajine se nekatera območja počutijo ogrožena, raste strah pred pokrajinskim centralizmom in želja po "svoji" pokrajini.

 

Morda smo v preteklih letih premalo pozornosti posvečali ukrepom in mehanizmom, ki bi jih lahko razvili na, če tako rečem, subregionalni ravni, ki bi nam služili za zagotavljanje skladnejšega razvoja znotraj pokrajin in bi z njihovo uporabo lahko zmanjšali tudi potrebo po oblikovanju lastne pokrajine z vidika zagotavljanja nekih procesov razvoja, spodbujanih tudi s strani ukrepov regionalne politike. Tu neke nastavke že imamo in to je tisto področje, na katerem bomo intenzivno delali, da bi tako tudi obogatili diskusijo o regionalizaciji Slovenije.

 

čŒe vas prav razumem, gre v tem okviru predvsem za povezovanje občin pri posameznih projektih, za skupne medobčinske uprave?

Ne gre le za to, čeprav je dobro povezovanje občin izjemno pomembno. Občine se sedaj povezujejo v glavnem na dva načina. En mehanizem so skupne medobčinske uprave, trenutno največ na področju inšpekcijskih služb, s čimer se blaži težava, da so nekatere od uprav kadrovsko precej šibke. Na drugi strani je projektno sodelovanje, ko se občine povezujejo na podlagi skupnega interesa, kar je pozitivno, vendar ne zadostno, saj interes ni vedno prepoznan s strani vseh akterjev, ki bi morali vanj vstopiti pravočasno in na ustrezen način. To pa otežuje pripravo in izvajanje večjih regionalnih projektov.

 

Za tisto, kar mislimo z ukrepi regionalne politike, pa je dana podlaga v zakonu o skladnem regionalnem razvoju. Gre za to, da identificiramo posebna razvojna območja z neko posebno problematiko. Zadnji zakon jih poimenuje območna partnerstva in so lahko formalne zveze ter se tudi uradno registrirajo. To je tista subregionalna raven in nekatere primere izvajanja regionalne politike na tej ravni že imamo, denimo program Soča 2013, ki je vezan na območje Posočja znotraj goriške statistične regije.

 

Rekli ste, da bi želeli, da bi imele lokalne skupnosti, občine bolj aktivno vlogo v dialogu z državo. Ste se mogoče s predstavniki združenj občin že srečali?

V prvem tednu še nisem uspela. Za sredo imam povabilo na predsedstvo Skupnosti občin Slovenije (SOS), ki se ga nameravam udeležiti. V četrtek pa imam srečanje z Združenjem občin Slovenije (ZOS). Srečanji bosta priložnost za izmenjavo mnenj, medsebojno spoznavanje in tudi dogovor, na kakšen način bomo skupaj sodelovali in delali v prihodnje.

 

* * *


< IMENOVAN NACIONALNI KOORDINATOR SLOVENSKE DELEGACIJE PRI ODBORU REGIJ