Slovenija se je znašla v razmerah, ko kljub vsem prizadevanjem še vedno ni pokrajin, je pa veliko malih občin, ki s svojim kadrom ne zmorejo izvajati vseh zakonsko predpisanih nalog, je dejal Žohar. Medobčinsko povezovanje je zato po njegovem mnenju zelo pomembno za skupno izvajanje nalog, kot so inšpekcija, redarstvo, urejanje prostora in podobno. Le na takšen način namreč lahko občani določene storitve dobijo na čim bolj kakovosten in racionalen način. Dejal je, da težave nastajajo predvsem v smislu razvojnih vprašanj, saj imajo nekateri medobčinski organi že desetletno tradicijo, drugi pa šele nastajajo. Problemi so zato zelo različni, pa tudi rešitve, zato je na sistemski ravni težko govoriti o enotnih rešitvah. Prav s tem posvetom so želeli takšne prakse prekrižati in izboljšati delovanje. Veliko je že bilo storjenega na normativni ravni in ne drži, da sodelovanje med občinami ni mogoče, je poudaril Žohar in dodal, da prav medobčinski organi kažejo na pripravljenost za povezovanje. čŒeprav organiziranje skupnih občinskih uprav vzpodbuja predvsem izdatno sofinanciranje s strani države, pa to po Žoharjevem mnenju ni ključno. Po njegovem je bolj pomembna ekonomija obsega, saj je lažje delovati na širšem področju, obenem pa se s tem povečuje tudi učinkovitost delovanja. Kot je še dejal, je znotraj Evropske unije veliko zelo različnih oblik medobčinskega sodelovanja, ponekod (v Nemčiji in Franciji) pa so tovrstni medobčinski organi na nekaterih področjih celo deloma finančno avtonomni, kar se tiče nekaterih davkov in prispevkov. V Sloveniji je trenutno v 40 skupnih občinskih uprav povezanih 176 lokalnih skupnosti, v vladni službi pa pričakujejo, da bo že do prihodnjega leta država z njimi pokrita skoraj v celoti. Velik izziv predstavlja tudi vertikalno povezovanje občin, s čimer bodo postale še močnejši subjekt dogovarjanja v svojem prostoru, je še dodal Žohar.

Ptujski župan Ĺ tefan čŒelan je izrazil upanje, da bo financiranje skupnih občinskih uprav ostalo v sedanji obliki, torej da bo država njihovo delovanje še naprej polovično sofinancirala. Po njegovem mnenju bi to pomenilo, da se bodo razvijale tudi v prihodnje. Sicer pa je opozoril na raznolikost interesov posameznih občin glede na njihovo velikost, prav tako pa na pretirano drobitev medobčinskih uprav, kar je napaka zakonodajalca, ki je dopustil njihovo ustanovitev tudi dvema ali trem majhnim občinam z nekaj tisoč prebivalci. čŒelan je dejal, da majhne občine poleg državnega sofinanciranja k povezovanju spodbuja predvsem dejstvo, da nimajo dovolj lastnega kadra in znanja, hkrati pa poudaril, da je nenavadno, da zakon o lokalni samoupravi zgolj v enem členu določa, da v Sloveniji obstajata dva tipa občin, mestne in ostale, kar pomeni, da ima občina z nekaj sto prebivalci vse obveznosti in pristojnosti določene v enaki meri kot Ljubljana.

Med najpogostejše oblike medobčinskega sodelovanja sodijo predvsem redarske službe. Po besedah tajnika združenja redarjev Borisa Sodje se slovenske redarske službe že leta srečujejo z enakimi težavami, med katerimi so tudi izgled redarjev, saj župani na njihovih uniformah želijo znake, embleme in grbe svojih občin, a na njih ni prostora za osem ali več grbov. Težave so tudi pri knjiženju glob, neenotnosti pri uniformah, zlasti potem, ko so se v Ljubljani odločili za svoje.