Predlog Zakona o dopolnitvi Zakona o javnih zbiranjih

Vlada ugotavlja, da se predlog zakona nanaša na dopolnitev 14. člena tako, da soglasje lastnice ali lastnika oziroma upravljavke ali upravljavca zemljišča ni potrebno, če se bo organiziral shod na javni površini, ki ima značaj javnega dobra in je namenjena zbiranju ljudi ter njeni prosti uporabi, izvedba shoda pa ni v nasprotju z njenim namenom. Veljavni zakon namreč v 14. členu med drugim določa, da mora organizator prijavi shoda oziroma vlogi za izdajo dovoljenja za izvedbo javnega shoda priložiti tudi soglasje lastnika oziroma upravljavca zemljišča oziroma prostora, na katerem se organizira shod, ter dokazilo, da je o shodu obvestil lokalno skupnost, kar pa glede na to, da se shodi večinoma organizirajo na javnih površinah, lokalnim skupnostim omogoča, da odrečejo izdajo soglasja in tako onemogočijo shode takrat, ko to zaradi političnih ali drugih razlogov ocenijo, da si takšnih shodov ne želijo. Z dopolnitvijo zakona torej soglasje lastnika oziroma upravljavca ne bo več potrebno, če gre za javno površino, ki je tudi sicer namenjena zbiranju ljudi in njeni prosti uporabi (npr. trg), izvedba shoda pa ni v nasprotju z njenim namenom. čŒe je shod organiziran na javni površini, ki ima značaj javnega dobra in na katerem nima nihče absolutne lastninske pravice (niti občina), je pravica do javnega zbiranja v tem primeru močnejša od lastninske pravice občine, če je shod organiziran na trgu ali drugem prostoru, ki že sicer pomeni »odprt prostor obdan s stavbami, primeren za sestajanje, zbiranje ljudi«.

Vlada se tako strinja, da soglasje občine ni potrebno v primerih, če je shod organiziran na javni površini, ki je tudi sicer namenjena zbiranju ljudi in njeni prosti uporabi (npr. trg), izvedba shoda pa ni v nasprotju z njenim namenom. Organiziranje javnega shoda in udeležba na njem je namreč politična pravica, zato je dopustno postavljati le minimalne ovire (ko to zahteva varnost države, ali javna varnost, ali varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni), kar dopuščajo tudi druge pravne ureditve. Lokalna skupnost pa bo lahko odrekla soglasje le v primerih nedopustne rabe, ki bi nasprotovala namenu in pravnemu režimu na sami nepremičnini. Tako država kot tudi lokalna skupnost morata namreč zagotavljati možnosti za uresničevanje temeljnih človekovih pravic, še posebej takrat, ko se za ta namen uporabljajo splošno dostopne ter vsem pripadajoče nepremičnine.

Spremembe in dopolnitve Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini

Uredba določa enotno metodologijo obračuna plač za javne uslužbence, napotene na delo v tujino. Spremembe in dopolnitve uredbe so posledica spremembe že uveljavljene plačne lestvice. Zato so v uredbi popravljene vrednosti nominalnih osnov za delo v tujini in usklajeni dodatki, ki so vezani na te osnove. Uredbo je bilo treba spremeniti tudi zaradi napotitev javnih uslužbencev v nove kraje v tujini.

* * *