Uredba o ukrepih kmetijske strukturne politike in

kmetijske politike razvoja podeželja

Uredba

skladno s pravili pomoči »de minimis« določa ukrepe in vrste državnih pomoči za

mala in srednje velika podjetja, združenja in fizične osebe, ki se ukvarjajo s

proizvodnjo kmetijskih proizvodov. Za ta namen so letos predvidena sredstva v

skupni višini dobrih 417 tisoč evrov.

Namen

izvajanja ukrepov iz te uredbe je ohranjanje kmetijske dejavnosti in

poseljenosti slovenskega podeželja ter ustanavljanje novih in še posebej

vzdrževanje že postavljenih shem kakovosti za kmetijske proizvode (pridelke ali

živila).

Opredeljuje

upravičence, upravičene stroške, pogoje, merila, postopke, višino sredstev ter

finančna merila za izvajanje ukrepov, kot so pomoč za dokončanje komasacijskih

postopkov, podpora strokovnim prireditvam, stanovskemu in interesnemu

združevanju, spodbujanje proizvodnje kakovostnih kmetijskih proizvodov in

kontrola zaščitenih kmetijskih pridelkov ali živil.

Vlada

je uredbo že obravnavala na seji 14. maja. Zaradi določenih tehničnih popravkov

uredba v Uradnem listu RS ni bila objavljena in jo je Ministrstvo za kmetijstvo,

gozdarstvo in prehrano ponovno uvrstila v obravnavo na današnjo sejo vlade. Pri

uredbi ni prišlo do vsebinskih popravkov.

Izhodišča za pripravo podnebnih politik

Republike Slovenije in Zakona o Podnebnih spremembah

Slovenija

mora oblikovati ustrezne politike in ukrepe, s katerimi bomo kot družba dosegli

ustrezen odziv v zvezi z blaženjem podnebnih sprememb in prilagajanjem nanje.

čŒe želimo celovito in usklajeno blažiti podnebne spremembe in izvesti vse

potrebno za prilagajanje nanje, moramo v zvezi s tem najprej oblikovati jasno

politiko države ter ustrezne pravne instrumente, ki bodo določali pravila

ravnanja za državne organe, organe lokalnih skupnosti ter za pravne in fizične

osebe.

Zaradi potrebnih strukturnih sprememb je pri

spoprijemanju s podnebnimi spremembami ključna vloga države. Določiti mora

cilje, ki jih želimo doseči ter politike in ukrepe, s katerimi bodo ti cilji

doseženi ter  zagotoviti finančna

sredstva, ki so potrebna za izvajanje politik in ukrepov. Država mora torej

oblikovati kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno politiko v zvezi s

podnebnimi spremembami.

Obseg in raven ukrepov ter časovni okvir izvajanja

blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje bodo brez dvoma močno

vplivali na prihodnjo konkurenčnost gospodarstva Slovenije in družbe nasploh,

zato je potrebno opredelitikaj in

kdaj je treba narediti ter predvideti vpliv ukrepov na gospodarstvo. Določiti

je treba cilje in izhodišča, ki jih imamo kot država glede spoprijemanja s

podnebnimi spremembami in pri tem v polni meri izkoristiti sinergije

narodno-gospodarskih in socialnih dejavnikov.

Ukrepanje

v zvezi z blaženjem podnebnim sprememb lahko omogoči Sloveniji povečanje

konkurenčnosti njenega gospodarstva (izboljšanje obstoječih in uvajanje novih

tehnologij, idr),  odpiranje novih

delovnih mest, bolj uravnotežen regionalni razvoj, učinkovito prilagajanje na

neizogibne podnebne spremembe ter blaženje njihovih posledic. Posebej pomembna so

področja: proizvodnja električne energije in toplote, promet, predelovalne in

storitvene dejavnosti, gospodinjstva, kmetijstvo in gozdarstvo, ravnanje z

odpadki ter prostorsko načrtovanje in razvoj mest.

V

zvezi s prilaganjem podnebnim spremembam so posebej pomembna področja: zdravja

in socialne varnosti, kmetijstva in gozdarstva, biotske raznovrstnosti,

upravljanja z vodami (poplave, erozija, suše idr.), gospodarstva, cest,

železnic, žičnic, letališč, pristanišča, energetskih objektov in objektov

infrastrukture javnih služb, stavbnega fonda, prostorskega načrtovanja in

razvoja mest. 

V

zvezi z blaženjem in prilaganjem podnebnim spremembam pa so pomembne tudi

horizontalne politike na področjih raziskovanja in razvoja, fiskalne politike

ter vzgoje in izobraževanja.

Zakonski

okvir za soočanje Slovenije s podnebnimi spremembami bi se torej moral nanašati

na:
1.

Oblikovanje in določanje politike države
·

Programa/strategije

RS za blaženje in prilagajanje podnebnim spremembam,
·

Sektorskih

programov blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja nanje,
· Načina

usklajevanja sektorskih načrtov med seboj.

2.

Sodelovanje javnosti pri oblikovanju državne politike

3.

Organiziranost državne uprave ter njeno kadrovsko usposobljenost za izvedbo

načrtovanje, izvajanje in spremljanje politik in ukrepov

4.

Pravne instrumente/ukrepe namenjene blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju

nanje

5.

Načine financiranja izvedbe ukrepov blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja

nanje.

Pri

tem so lahko omenjena vprašanja v celoti ali deloma urejena v posebnem Zakonu o

podnebnih spremembah.

Izvajanje politike zaposlovanja v

javnem sektorju

Vlada

se je že v začetku mandata soočila s podatki o gibanju števila zaposlenih v

javnem sektorju, pri čemer je ugotovila, da gibanje števila v državni upravi in

v nekaterih osebah javnega prava nadzoruje v okviru skupnega in zbirnega

kadrovskega načrta, medtem ko spremljanje števila zaposlenih v celotnem javnem

sektorju ni vključeno v enoten kadrovski načrt, ampak se ureja v okviru

posameznih finančnih in kadrovskih načrtov določenih oseb javnega prava. Glede

na splošno ekonomsko stanje in s tem povezane ukrepe za blažitev posledic

finančne krize se je Vlada RS odločila, da je treba tudi na področju

zaposlovanja v javnem sektorju sprejeti določene ukrepe, ki bodo prispevali k

racionalni rabi javnih sredstev ter k preglednejšemu stanju na področju gibanja

in števila zaposlenih v javnem sektorju. Usmeritve in odločitve vlade, ki

vključujejo obveznost pristojnih ministrstev glede spremljanja gibanja števila

zaposlenih, se nanašajo na del javnega sektorja, in sicer na javne agencije,

javne sklade, javne zavode in javne gospodarske zavode in druge osebe javnega

prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna. Sicer pa so podatki o

številu zaposlenih, pripravljeni v skladu z metodologijo AJPES (število

zaposlenih je izračunano na podlagi opravljenih ur), dostopni na spletni strani

AJPES, in sicer po mesecih, izračunani na podlagi opravljenih ur.

S

ciljem racionalizacije javnega sektorja in javne porabe sredstev ter tudi

spremljanje števila zaposlenih pri tistih osebah javnega prava, kjer imajo

resorna ministrstva pristojnosti, da vplivajo na njihovo organiziranost in

zaposlovanje, je vlada sprejela naslednje usmeritve glede ravnanja s kadri in

izvajanja politike zaposlovanja:

1. Pristojna

ministrstva in vladne službe za osebe javnega prava s svojega delovnega

področja v skladu s sprejetimi sklepi in ukrepi vlade za racionalizacijo in

optimizacijo poslovanja javnega sektorja:
- preverijo

stanje in gibanje števila zaposlenih v osebah javnega prava v okviru

svojega delovnega področja ter nadaljujejo z aktivnostmi za sistemske in

organizacijske spremembe, pri čemer sledijo cilju  zniževanja števila zaposlenih tako, da

bo število zaposlenih v letu 2009 za 2 % nižje glede na dovoljeno število

zaposlenih konec leta 2008,
- mesečno

spremljajo število zaposlenih po posameznih osebah javnega prava v skladu

s predlagano metodologijo ter v primeru nadomestnih zaposlitev priporočajo

osebi javnega prava, da realizira zaposlitev, kadar ni možno z

reorganizacijo dela zaradi vrste in vsebine nalog zagotoviti opravljanja

nalog z že zaposlenimi javnimi uslužbenci.

2.

Pristojna

resorna ministrstva naložijo osebam javnega prava s svojega področja, da

preverijo sprejete programe dela, finančne in kadrovske načrte za leto 2009 ter

predlagajo možne racionalizacije poslovanja, predlagane ukrepe pa dosledno

upoštevajo tudi pri pripravi programov dela, finančnih in kadrovskih načrtov za

leto 2010 ob upoštevanju vsebine, vrste ter načina izvajanja nalog.
 
3. Pristojna

ministrstva proučijo ustreznost organiziranosti področja v smislu števila

samostojnih pravnih oseb in nivojev njihove organiziranosti, preverijo možnosti

za racionalizacijo, vrste organizacijskih oblik in možnosti zmanjšanja števila

pravnih oseb ter združevanja poslovnih procesov in predlagajo ustrezne rešitve.

4.

Pristojna

ministrstva proučijo ustreznost veljavnih standardov in normativov, ki določajo

organizacijo in kadrovsko zasedbo ter tam, kjer se pokaže, da so standardi ali

normativi neustrezni, da ne odražajo več dejanskih potreb, pristopijo k njihovi

posodobitvi. Po potrebi pristopijo tudi k spremembam in dopolnitvam zakonskih

in podzakonskih aktov, ki te standarde določajo.

5.

Pristojna

ministrstva na področjih, kjer standardov in normativov ni, takoj pričnejo z

aktivnostmi za njihovo pripravo.